Aroganca

Kapljice v kozarcu nezadovoljstva se polnijo, ustavimo konje, če bo šlo tako naprej, bodo zapustili koalicijo, je nekaj ključnih izjav predsednikov treh koalicijskih strank Gregorja Viranta (DL), Radovana Žerjava (SLS) in Karla Erjavca (Desus) ta teden. Očitki letijo proti predsedniku vlade Janezu Janši (SDS), ki je iz povsem iracionalnih razlogov iz steklenice izpustil duha preteklosti (Igor Lukšič, SD). Duh revizionizma in sprevračanja argumentov se ni priskutil le veliki večini dvomilijonske nacije, ampak očitno tudi trem koalicijskim prvakom, ki so ob tehtanju levo ali desno, ko so se snovale koalicije, zavili proti Janši.

Takratna predpostavka je bila, da bodo domnevno izkušeni politični mački obvladali in obrzdali starega lisjaka Janšo. Sklenili so pogodbo za razum, brez odpiranja ideoloških tem. In kaj se je zgodilo po slabega pol leta: razuma je za ščepec, ideologije pa poln kozarec. Znašli smo se v položaju, ki je v obratnem sorazmerju od tega, za kar se je koalicija predstavljala. V odnosih v koaliciji je nastal komunikacijski šum, ki ne sega le do slovenskih meja, ampak tudi v finančne centre v Evropi in po svetu.

A vse to ne pomeni, da bo koalicija jutri razpadla. Daleč od tega – to bi bil zaradi nedavnih volitev eden slabših scenarijev, ker bi že tako razdražene mednarodne finančnike le še utrdili v prepričanju, da ta država nima več nobene perspektive in da se ji ne splača več posojati denarja. Sedanja koalicija je ujetnica svojih zmotnih ocen ob nastanku, zgrešenih ciljev, ki si jih je zastavila, poti, ki jih je ubrala, in š e zlasti osebnih interesov prvakov strank ter spremljajočega osebja. Po zlorabljeni državni proslavi in samovoljnih posegih obrambnega ministra se nam razkrivajo dejanska razmerja v koaliciji: Desus, SLS in DL so ujetniki ideološke izključevalnosti in radikalnosti SDS in NSi, koalicije v koaliciji.

V normalnih okoliščinah bi ob teh ugotovitvah lahko zamahnili z roko, v času več kot leto dni trajajoče politične nestabilnosti in splošnega pomanjkanja denarja pa je aroganca nekaterih v koaliciji velik problem. Njene s ledi opažamo v odnosu vlade do državnega zbora. Ko ministri brez kančka slabe vesti napovedo, da sklepov matičnega odbora ne bodo spoštovali, ali ko se opozicijsko poslanko poziva, naj se umiri. Aroganca se izraža v zakonodajnih postopkih, ko se zakonske norme sprejemajo z neverjetno naglico – posledice spornega ZUJF nam razkrivajo, da zakonov ta koalicija ne sprejema brez premisleka, ampak s točno določenimi cilji. Na predpostavki, da je Slovenija iz niča vzniknila leta 1990, se po vrsti kaznuje ljudi, ki so ustvarjali našo domovino pred tem letom. Arogantna politika ločevanja na ideološko neprimerne skupine, pošiljanje šolnikov na Luno, spravljanje univerz na kant, uvrščanje državnih uradnikov in družboslovcev med parazite ter delitve Slovenije na bogati center in obubožano periferijo izpričujejo osrednje vodilo trdnega jedra koalicije: deli in vladaj.