Tiskane izdaje
Celovita zdravstvena reforma, ki bo bolnikom in izvajalcem nalila čistega vina, ne bo nikoli všečna poteza, je pa edina poštena poteza, ki jo lahko potegne katerakoli politika ob takem stanju javnega zdravstva, v kakršnem trenutno delamo in z nekaj sreče preživimo ...
Takole Helena Mole, predsednica odbora za zasebno dejavnost zdravniške zbornice, opisuje do zdaj še vedno nični izkupiček dolgoletnega drsenja našega zdravstva - brez pričakovane in vedno znova obljubljane rešilne bilke v podobi celovite zdravstvene reforme - navzdol, mimo v zrcalu Unije in slovenskih bolnikov pričakovane podobe, v kateri so zdaj »nesporazumi, spori in afere samo logična posledica in zrcalo stanja v slovenskem zdravstvu«.
To se v umetelnem lovljenju ravnotežja na zelo tanki brvi ohranjanja dobrega - ki počasi kleca pod težo sistemskih vrzeli in preživetih prijemov v urejanju sistema - vsake toliko znajde v situacijski komediji zmešnjav z dobesedno tragičnim pridihom.
Poglejmo enega od povednih primerov. Trenutno aktualno grenko-sladko dilemo plačnika, zavoda za zdravstveno zavarovanje, ki ob izteku leta pričakuje 35 milijonov evrov presežka. Z vidika »navadnega« državljana zelo veliko kvoto denarja, ki pa jo lahko pogoltne fiskalni zakon in potegne v črno luknjo državnega proračuna - če skupščina ZZZS novembra, ko se bodo sestali njeni člani, ne bo spet sprejela rebalansa finančnega načrta zdravstvene blagajne za to leto. Julija, na izredni seji, se člani skupščine ZZZS namreč niso strinjali z vladno rešitvijo v smislu uravnilovke pri dvigu cen zdravstvenih storitev za 2,12 odstotka vsem izvajalcem v drugem polletju tega leta, v vrednosti 16 milijonov evrov. Organi upravljanja ZZZS so zahtevali, da se poraba teh sredstev usmerjeno veže na skrajševanje vse bolj boleče in vse bolj nepregledno daljšajočih se čakalnih dob, a se to ni zgodilo.
Vlada je namreč arbitražno sprejela svojo rešitev, čakalne vrste pa so še vedno nepregledna kolobocija, ki presega meje vzdržnega in dopustnega. Resorno ministrstvo pospešeno išče interventne rešitve - po eni strani s pripravo elektronskega vodenja čakalnih vrst, po drugi strani z načrtovanjem novih prijemov na področju financiranja in optimizacije plačilnih modelov v zdravstvu. Jasno pa je, da bo do najboljših rešitev lahko privedla samo celovita sprememba sistema zdravstvenega varstva in zavarovanja. Takšna, ki bo pometla z zastarelimi rešitvami in uvedla novosti v sozvočju s spremenjeno patologijo v slovenskem zdravstvenem prostoru in v skladu s finančnimi zmogljivostmi sistema, ki očitno ima rezerve - le izglasovati si jih mora.
Zakaj torej ne bi uvedli novih prijemov, ki bi omogočili, da tisti, ki delajo več in bolj kakovostno, dobijo višje plačilo? Zakaj ne bi revizij računskega sodišča, ki vsako leto »doletijo« ZZZS, uvedli tudi v bolnišnicah in drugih zdravstvenih ustanovah? Zakaj ne bi nagrajevali dobrega, kakovostnega in varnega?
Odgovori so jasni. Naj jim sledijo še ukrepi.
