Tiskane izdaje
Do leta 2030 ni treba v energetiki nič narediti, vse je po pravilih in izpolnjuje evropske cilje, pravijo pripravljavci energetskega koncepta z ministrstva za infrastrukturo. Še posebno nevarno je menda preveč vlagati v sončne elektrarne, ker se lahko preveč razširijo, to pa bi že vodilo v nujno spremembo omrežij, ki bi morala postati pametna. Vse to bi veliko stalo in celo nižalo BDP. Lep primer je Nemčija, z zadovoljstvom dodajajo zagovorniki jedrske energije. Drugi dodajajo, da bi bili brez Teša 6 in nuklearke, »kako krasno je, da smo včasih imeli pogumne ljudi, ki so znali sprejeti odločitve«, kolonija, ki bi jo upravljali drugi.
Kaj pa če ni vse tako varno in zanesljivo? Foto: Reuters
Hudič je seveda v škatli in da bi videli kaj svetlobe, je treba pogledati vsaj malo čez rob. Teš 6 vendarle ni tako krasna in dobičkonosna naložba, predvsem pa ni dobra za zdravje ljudi in temperaturo planeta. Jedrske odpadke pa puščamo številnim prihodnjim generacijam in tudi kakšno gršo sliko bi lahko našli, od jedrskih nesreč do razmer v rudnikih urana, ki pri nas sploh ne bi bile dovoljene.
V bistvu gre pri vsem tem za sistemski spopad. Klasična energetika pač vztraja, da dosežena »izjemna varnost pri dobavi elektrike« temelji na velikih elektrarnah in velikih daljnovodih, ki jih nihče več noče za sosede. Nove evropske usmeritve pa merijo na aktivnega porabnika, več samopreskrbe in bolj razdrobljeno proizvodnjo elektrike. Nove tehnologije vdirajo na vseh koncih, podobno kot pri mobilnih telefonih. Napravica izpred 15 let je v novih razmerah že neuporabna.
Prozorna krogla, napolnjena z vodo, lahko precej poveča učinkovitost sončne celice, mikro hidroelektrarna, ki bi bila vgrajena v oviro na progi za veslanje na divjih vodah v Tacnu ne bi ogrožala rib in pretoka vode. Bolj bi lahko izkoristili toploto podzemlja, tudi iz opuščenih rudnikov. Novejše vetrnice so majhne, poceni in proizvajajo elektriko tudi pri nizkih hitrostih vetra. Če res ne gre brez jedrske energije, bi mogoče razmislili o manjših reaktorjih, razvitih iz podmornic, ki jih je mogoče postaviti pod zemljo nekje v bližini porabe, denimo večjih mest, železarn ali Taluma, ne stanejo pa sedem milijard evrov, kot bi stal drugi, spet ogromen blok v Krškem.
Voda je tu dovolj hitra za mini elektrarne. Foto: Tomi Lombar/Delo
Za podporo vsem »nestabilnim« rešitvam ni treba ustvariti renesanse fosilnega plina. Odvečno elektriko se da shraniti v avtomobile, črpalne hidroelektrarne (tudi ni nujno, da so ogromne), zbiralnike tople vode, mogoče pa je tudi proizvajati vodik. Tudi ta je lahko gorivo za avtomobile, ne le elektrika, kot se načrtuje pri nas. Če nič drugega, bo prej ali slej nastala težava s surovinami za baterije.
Največ bi snovalci konceptov naredili s tem, da bi podprli znanost in proučili, katere tehnologije so doma v tej državi ali bi vsaj morale biti. Prehod v čisto energetiko je nujnost, tu ni več umikanja in sprenevedanja. Nekaj bi gotovo lahko naredili z vsem lesom, gotovo imamo znanje pri električnih pogonih in hidroelektrarnah, imamo ljudi, ki odlično poznajo aerodinamiko. Če smo res zelena država, se morata proizvodnja in poraba energije začeti spreminjati. Danes, ne čez 23 let.
