Avgijev hlev znanosti

Akademska poštenost bi morala biti temeljni princip delovanja v visokem šolstvu in znanosti, a kot kažejo razkrite zlorabe v minulem akademskem letu, o njej za zdaj lahko govorimo zgolj na deklarativni ravni.

Pedagogi in raziskovalci opozarjajo, da so najbolj kritične zlorabe avtorstva, saj so objave v uglednih mednarodnih revijah ali knjižnih publikacijah valuta, s katero se meri znanstvena odličnost.

Tisti, ki so spregovorili o goljufijah, krajah in drugih nepravilnostih, opozarjajo še na izkoriščanje podrejenih, predvsem asistentov in študentov. Za profesorje morajo, denimo, opravljati terenske raziskave, ki jih ti potem kot edini avtorji uporabijo v svoji knjigi. Za seminarske naloge morajo prevajati poglavja iz tuje literature, ki jih potem profesor izda v svoji knjigi, spet brez navedbe drugih sodelavcev. Asistenti morajo namesto profesorjev predavati ter popravljati in ocenjevati izpite. In da bo ironija popolna, se jim nazadnje zgodi, da jim tega dela ne plačajo. Zakaj? Ker ga sploh ne bi smeli opravljati.

Tisti, ki na zlorabe opozorijo, obveljajo za problematične in konfliktne osebe. Pri tem niso problem le mladi, torej študenti in asistenti, še bolj nevarni so tisti z daljšim akademskim stažem, če ne poslušajo in ubogajo šefa. Nenadoma lahko ostanejo brez sredstev za raziskave. Če se jim izteče pogodba – in veliko jih je sklenjenih za določen čas – ostanejo brez dela.

Mednarodna pravila o avtorstvu so znana. Univerza v Ljubljani je konec lanskega leta objavila etični kodeks za raziskovalce, v katerem med drugim piše, da vodja laboratorija ni samoumevno avtor članka. Danes se torej nihče več ne more izgovarjati, da ni vedel, da njegovo ravnanje ni etično.

A ker se to kljub temu dogaja, bi nekdo moral ukrepati. Vprašanje je le, kdo. Pot je dolga in na njej je veliko ovir, kot kažejo izkušnje tistih, ki so spregovorili o nepravilnostih, ki so jim bili priča. Začne se pri dekanih, nadaljuje pri rektorjih, z nepravilnostmi je smiselno seznaniti še direktorja ARRS in predsednika SAZU, nazadnje tudi vrh pristojnega ministrstva. Tisti, ki so jo že poskusili prehoditi, so ponavadi naleteli na zaščitniško ravnanje kolegov, ki so brez pomisleka stopili v bran obtoženemu.

V lanskem akademskem letu se niso dogajale le nepravilnosti, ampak tudi spremembe. Dobili smo novo ministrico za izobraževanje, novega direktorja ARRS in novega rektorja mariborske univerze. Maja 2014 je bil izvoljen tudi novi predsednik SAZU. Prav vsak od njih ima priložnost, da stori prvi korak k očiščenju Avgijevega hleva.

Poleg častnega razsodišča in manj ohlapnega pravilnika o varovanju dostojanstva zaposlenih in študentov, kot ga imajo na Univerzi v Ljubljani, bi moral poskrbeti za konkretne ukrepe, ki bi goljufom in tatovom onemogočili napredovanja, tekmovanje za sredstva in sprejemanje nagrad za znanstveno odličnost, ki ne temelji na etičnem vedenju.