Azija »4 S«

Kadar smo oboževalci maca obiskali Applovo trgovino v pekinškem Sanlitunu, smo govorili, da »gremo v cerkev«. Tudi če nismo res potrebovali novega izdelka z oznako odgriznjenega jabolka, smo tja odšli že zato, da bi se dotaknili novega prenosnika MacBook Air, se sprehodili mimo stojnic z raznobarvnimi predvajalniki iPod Touch in se pogovorili z znanci, ki razmišljajo podobno in so brez pomislekov pripravljeni plačati malo več za precej lepše dizajnirani program.

V »cerkev« je bilo treba tudi, ko smo izvedeli, da je umrl Steve Jobs. Kitajski ljubitelji znamke Apple so pred zastekljeno trgovino prinašali bele krizanteme, nekateri so celo zajokali za človekom, ki je v digitalni dinastiji veljal za »voditelja«. Neki mladenič je v njegov spomin kupil iPhone4, ker najnovejšega 4 S žal še ni bilo na voljo. »Zame bi kratica 4 S pravzaprav pomenila ‘for Steve’ [za Steva],« je povedal. »Z njim se je končalo neko obdobje.«

Jobs ni velikokrat obiskal azijske celine, a je bil tu ves čas navzoč. Povsod. Tisti, ki so njegovo ime prevajali iz angleščine, so mu pravili »zaposlitev«, kajti Apple je v Aziji omogočil več milijonov delovnih mest. Prenosne računalnike, mobilne telefone in LCD-zaslone so skoraj od začetka delovanja Jobsovega podjetja izdelovali in sestavljali tudi na Tajvanu, v Južni Koreji in seveda na Kitajskem. Preprosti izdelki na tukajšnjem trgu niso le spodbudili domačih proizvajalcev, da so hitro začeli slediti Applovim izdelkom s svojimi kopijami in piratskimi izdajami; zaradi njih so tudi azijski magnati, denimo Samsung ali Sony, po ameriškem vzoru začeli tekmovati z lastnimi verzijami računalnikov, zaslonov in elektronskih tablic.

Apple je o svojem vodji Jobsu povedal, da je »avtor številnih inovacij, ki so obogatile naša življenja in omogočile napredek, svet pa je zaradi njega postal precej boljši«. Azija bi se pod to izjavo takoj podpisala. Prav zato, ker tu uporabljajo več elektronskih naprav kakor marsikod po svetu in ker je zaradi njenih številnih prebivalcev, neverjetne gospodarske rasti in želje po znanju v 21. stoletju pravzaprav postala del vizije, ki je prinašala spremembe.

Azijci so imeli radi Jobsa tudi zato, ker je iz neubogljivega otroka po šestmesečnem bivanju v Indiji dozorel v modrega človeka in postal budist. Seveda jim je bil všeč tudi zato, ker je človek v kavbojkah in črnem puliju ustvaril eno najmočnejših podjetij v globalnem poslovnem prostoru in zaslužil več kot osem milijard dolarjev osebnega premoženja.

Najraje pa so ga imeli zato, ker je znal vedno pokazati kaj novega. Iz žepa je vselej potegnil presenetljivo rešitev za hitrejši, manjši in »pametnejši« izdelek. In vsi so čakali, da Jobs pojasni, kaj natanko je v njem boljše, nato pa so odšli v »cerkev«, da bi se naučili, kako je mogoče z dvema ali s tremi prsti povečati ali pomanjšati sliko, prelistati knjigo ali odpirati strani, na katerih se kakor v čudežni deželi resnični in kibernetični prostor združujeta in vznemirjata zaradi novih možnosti, ki jih ponuja takšno življenje.

V Aziji sem spoznala veliko ljudi, ki so se spreobrnili iz zagovornikov Oken v zagovornike Appla, nikogar pa ne poznam, ki bi se odvrnil od Jabolka in izbral katero drugo elektronsko vero. Kitajci, Korejci in Japonci se zdaj seveda bojijo, kaj bo s praznim prostorom, ki je ostal za Jobsom. Bojijo se, ker ne vedo, ali bosta v trgovinah sploh kdaj na voljo iPhone5 in iPad3 ... Vprašanje ni več povezano le z »vodjo«, ki ga ni več. Zdaj gre za nadaljevanje vizije. Počivaj v miru, sporočajo applovci s te celine. Azija 4 S.