Tiskane izdaje
Ko so se za govornico na generalni skupščini ZN prejšnji teden izmenjevali voditelji držav z usti, polnimi strahovito pomembnih svetovnih problemov in atrofičnih predlogov, kako bi jih bilo mogoče odpraviti, je bilo med njimi vpadljivo malo žensk. Pravzaprav se je zdelo, da je 21. stoletje sprožilo še en krog patriarhata.
Eden med njimi pa je vendarle govoril o »womenomiki« oziroma o udeležbi žensk v ekonomskem preporodu. Ni težko ugotoviti, da je bil to avtor »abenomike« - torej kompleta razvojnih ukrepov za premagovanje deflacije in spodbujanje rasti - japonski premier Šinzo Abe.
Zanimivo je bilo to, da je Abe večji del svojega govora posvetil potrebi Japonske po še močnejši vojski in boljši oboroženi obrambi, nato pa je k vsemu temu dodal še feministično začimbo v obliki obljube, da bo »osvobodil« žensko delovno silo, ujeto v pozlačeni kletki mačohističnih vrednot, in do leta 2020 udeležbo žensk v gospodarstvu s sedanjih 68 odstotkov povečal na 73 odstotkov.
Še veliko drugih stvari je Abe obljubil japonskim ženskam, ki pa mu, kot kažejo raziskave, niso pretirano naklonjene. Samo 18 odstotkov jih verjame v uspeh »abenomike«, medtem ko jih kar 58 odstotkov nasprotuje povečanju vojaškega proračuna, njegovo zasnovo državne varnosti pa odobrava samo 22 odstotkov Japonk. Napovedal je izenačenje prejemkov – na Japonskem so ženske za enako delo plačane 30 odstotkov manj kot moški – pa tudi povečanje števila otroških vrtcev, tako da bi se lahko povečal odstotek Japonk, ki v podjetjih opravljajo najodgovornejše funkcije. Zdaj jih je namreč samo enajst odstotkov.
Kot je dejal Abe, bi jih moralo biti leta 2020 skoraj tretjina.
Vse to je lepo slišati in je celo spodbudno za ženske po vsem svetu v napačnem razvoju, ki po eni strani trpi zaradi staranja prebivalstva in posledično tudi vse večjih obremenitev proračunov za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje, po drugi strani pa za zaposlene matere zdravo vzgojo otrok vse bolj spreminja v nemogočo misijo.
Ko torej pregledamo vse govore državnikov, ki so se zbrali na generalni skupščini ZN, dobimo vtis, da se svet ni kaj dosti oddaljil od tem osvajanja oziroma obrambe ozemelj, energije in trga, tako da nimamo kdove kakšnih razlogov za to, da bi verjeli, da se obeta konec patriarhata.
Še toliko manj pa je videti, kaj sploh bi lahko sledilo po takšni spolni ureditvi, v kateri živi človeštvo že nekaj tisočletij, kajti sodobnega matriarhata ni niti v povojih. Uspešne ženske na čelu držav ali velikih družb se pravzaprav vedejo tako kot moški. Spremljajo krivulje rasti, zahtevajo zniževanje proračunskih primanjkljajev in stroškov proizvodnje, krčijo socialo in državno varnost istovetijo z mišicami, če že ne vojaškimi, pa vsaj s proizvodnimi in izvoznimi, ki že po svoji naravi nimajo strpnosti za žensko plat družbenega obstoja.
In tako je Abe nehote sprožil razmišljanje o temeljnem absurdu svetovne ureditve: kako hkrati vdihniti vitalnost katastrofalni demografski sliki razvitega sveta in povečati udeležbo žensk v strukturi delovne sile, korporativnega menedžmenta in političnega življenja? Kako preoblikovati družino, ne da bi to pripeljalo do njene ukinitve in izbire samskega življenja, za katerega se ženske - tako kot je to storila južnokorejska predsednica Park Geun Hje - odločijo, če izberejo kariero?
V Svetovni organizaciji se je veliko govorilo o krizah in žariščih, oboroževanju in razoroževanju, stagnaciji in razvoju. Malo pa je bilo rečenega o ženskem vidiku vsega tega. In če ne bi bilo Abeja in njegove nove lingivistične pogruntacije »womenomike«, bi ostal feminizem 21. stoletja pohabljen. Skorajda s povitimi stopali.
