Azil brez strehe nad glavo

V azilnem domu v Ljubljani in njegovih izpostavah biva 30 ljudi, ki so že pridobili status mednarodne zaščite in bi azilni dom morali že zapustiti. So na toplem, imajo streho nad glavo, najmanj tri obroke na dan. Zakaj si torej ta podatek sploh zasluži, da bi bil novica? Zato ker samo na zunaj kaže neki precej širši pojav ter velik in zelo večplasten problem v državi in družbi.

Za lažje razumevanje velja postaviti formalni okvir: kdor v Sloveniji zaprosi za mednarodno zaščito, v času trajanja postopka živi v azilnem domu. Tisti, ki jim država prizna status begunca ali subsidiarne zaščite, se lahko preselijo v katero od dveh integracijskih hiš ali si najdejo najemniško stanovanje. Tako naj bi začeli pot vključevanja v družbo in dobili samostojnost, da bi lahko zaživeli kot njeni polnopravni člani. Od 1. januarja lani do danes je Slovenija status podelila 196 posameznikom. Trideset med temi, ki so dokazali, da so v domovini preganjani oziroma se tja ne morejo vrniti zaradi vojne, se ni preselilo še nikamor. Po eni strani zato, ker sta integracijski hiši v Ljubljani in Mariboru, kjer lahko načeloma ostanejo največ 18 mesecev, skoraj povsem zasedeni, po drugi pa zato, ker jim niti s pomočjo prostovoljcev nevladnih organizacij ne uspe najti primernega bivališča za najem. Bodisi imajo lastniki zadržke, ali bodo tujci redno plačevali in z njihovo nepremičnino ravnali tako, kot je treba, bodisi so najemnine previsoke glede na nadomestilo, ki ga prejemajo od države. Včasih pa je menda tudi lokacija neprimerna.

Ne bi bilo pravično, če bi trdili, da se država ni poskušala pripraviti na to, da bo beguncev v Sloveniji več, kot jih je bilo v minulih letih. A prav uspešna pri tem očitno ni. Prav vsak razpis, pa naj bo za ureditev integracijske hiše ali za pripravo nezasedenih državnih stanovanj, ki bi jih na novo sprejeti člani družbe lahko najeli, so spremljala javna negodovanja in zgražanja. Zbiranje ponudb državnih stanovanj in ponudb zasebnikov še ni obrodilo sadov.

Vendar to ne spremeni dejstva, da je Slovenija sprejela obvezo, da bo v okviru evropskega solidarnostnega mehanizma sprejela 567 prosilcev za azil, ki so v Grčiji in Italiji, in to iz držav, za katere velja 75-odstotna verjetnost, da se jim v EU mednarodna zaščita odobri. In za katere se, vsaj načeloma, pričakuje, da bodo postali del slovenske družbe. Do konca letošnjega leta naj bi jih prispelo še najmanj 400. Kako natančno si torej pristojni predstavljajo, da jim bodo omogočili samostojno življenje v novem okolju, če se zdaj pogovarjamo o 30?

Ko je državni zbor sprejel novelo zakona o tujcih, po kateri bi v primeru množičnih migracij lahko zaprli meje, je bilo slišati kritike organizacij in vrste posameznikov, tudi na oblasti, da s takšnimi določili Slovenija krši konvencije o človekovih pravicah. Da je dolžna spoštovati mednarodno pravo in vsakomur omogočiti dostop do azila. Res je, da zdaj res ne moremo govoriti o migrantski krizi v državi. Dejstvo pa je, da je problem nastaniti že 30 ljudi. Očitno je eno zagovarjati načela, drugo pa jih uresničiti v praksi.