Babi, kaj je to operacija?

Kako odpraviti čakalne vrste v zdravstvu? To je tako rekoč edino pomembno vprašanje, ki se ga loteva v svojem mandatu Cerarjeva vlada. Seveda, število čakajočih se je v času ministrice za zdravje Milojke Kolar Celarc bistveno povečalo. Prejšnje vlade - Janševa in Pahorjeva - so čakalne vrste odpravljale z močnimi finančnimi injekcijami. Vsaka operacija pač nekaj stane. Zdravnike sta spodbujala, da čim več delajo. Zdaj je drugače. Ta vlada poskuša odpraviti čakalne vrste s postavljanjem administrativnih ovir in s finančnim kaznovanjem zaposlenih v zdravstvu. V čakalnih vrstah so bolni ljudje. Bodo tako res prišli prej na vrsto?

Zagate dolgih vrst, značilnih za vzhodno Evropo prejšnjega stoletja, so takrat blažili s šalami. »Babica, kaj je to vrsta,« vpraša vnukinja babico, ko je komunizem že uspel. »Vrste so imeli v socializmu. Ljudje so čakali drug za drugim, da bi dobili klobase in maslo,« odgovarja babica. »Babica, kaj so to klobase?« sprašuje vnukinja v tej sto let stari šali.

Danes je seveda drugače. Nekateri žal še vedno stojijo v vrstah za hrano, a v večini so Evropejci vendarle siti, osebni standard je v glavnem precej visok, število avtomobilov je tolikšno, kot še nikoli, turističnih prevozov z letali okoli in sveta tudi. Potrošnja raste in je merilo uspeha. Ne pa tudi v slovenskem zdravstvu. »Babica, kaj je to čakalna doba?« vpraša babica vnukinjo po koncu Cerarjeve vlade. »To je čas, ko imaš tumor in čakaš na operacijo,« odgovarja babica. »Babica, kaj je to operacija?«

Pretiravali bi, če bi rekli, da je v Sloveniji res že tako hudo. A smer, v katero gre država z ukrepi v zdravstvu, je zanesljivo neučinkovita. Čakanja na zdravnika ni mogoče skrajšati tako, da urejaš čakalno vrsto, da omejuješ delo zdravnikov, da kaznuješ medicinske sestre in administratorke. Samo en prenovljeni zakon - zakon o pacientovih pravicah - je prinesel 39 prekrškov za administratorke, sestre, zdravnike in zdravstvene direktorje. Za vse so zagrožene visoke globe. Takih zdravstvenih zakonov je zdaj v veljavi še več. Nič čudnega, da se več kot 40 tisoč zaposlenih v tem sektorju lotevata apatija in malodušje. Da izgubljajo živce in so nekateri neprijazni do bolnikov. Da se morda zdravniki ne bodo več lotevali najtežjih, najbolj tveganih operacij. Da bodo pošiljali bolnike drugam. Zaradi novih napotnic bolniki zadnji mesec še bolj begajo od vrat do vrat. Množica jih sploh ne more priti do zdravnika, čeprav jim zakon obljublja le dva tedna čakanja. Kam torej?

Pravna hiperregulacija in kaznovalna politika pač ne moreta biti nadomestek za kronično pomanjkanje denarja. In znašanje nad zdravniki, na katere poskuša politika prevaliti »krivdo« za vse tegobe zdravstva, tudi ne. Dve leti že ministrstvo obvešča javnost, da kirurgi ne operirajo dovolj. Preverili smo na točki, ki zadnji čas najbolj razburja: pri operacijah hrbtenice. Izkazalo se je, da politiki nimajo pravih podatkov. Kirurgi so naredili vse, kar se je od njih pričakovalo, a podatke o tem so računalniški mlini zmleli po svoje. Če je napaka velika pri 1750 operacijah hrbtenice v UKC Ljubljana, kolikšna je šele pri približno 100.000 operacijah na leto v vsej državi? Vlada brez pravih podatkov sprejema neprave rešitve. Letos je dovolila manj dodatnih operacij kot lani. Kako naj bo z manj operacijami operiranih več čakajočih bolnikov?

Zdravstveni sistem drsi v absurd in kaos. Niso krivi tam zaposleni. Politiki slepijo ljudi z obetom izboljšanja, sami pa niso sposobni urediti pogojev za razcvet države. Zdaj je prehodno obdobje, potem pa bo vse odlično, pravijo. Dobra šala, ni kaj. Že videno.