Tiskane izdaje
Daljni vzhod se je začel za Balkan prvič zanimati leta 1894. Takrat se je namreč zdelo, da je kitajsko-japonska vojna, ki je omenjenega leta izbruhnila v zvezi s prevlado nad Korejo, v marsičem podobna rusko-turškim sporom okoli hribovitega polotoka, ki sicer leži devet tisoč kilometrov daleč proti zahodu.
Japonski novinarji so že takrat ugotovili, da Balkan ni Evropa, ampak začetek Bližnjega vzhoda. In zdelo se je logično, da se dva strateško enako pomembna in politično podobno nesrečna polotoka, okoli katerih si velika cesarstva na podoben način lomijo zobe, umesti na dva konca iste politične drame. Od takrat se je še velikokrat ponovila primerjava med Balkanom in Korejo in, na žalost, je bila skupni imenovalec vedno podobna usoda obeh območij. »Koreja je vzhodnoazijski Balkan,« je zapisal kitajski analitik Andy Xie, »saj na povsem enak način peha velike sile v strahotne, pogosto nesmiselne in včasih tudi samomorilske boje.«
»Koreja je naslednje Kosovo,« je leta 1999 zapisal harvardovec Phillip Cunningham, prepričan, da je bombardiranje takratne Jugoslavije predvsem poduk Severni Koreji in da je ameriško orožje z Balkana naperjeno proti Korejskemu polotoku kot naslednjemu bojišču za demokracijo in prevlado.
Ko je v ponedeljek v Seulu na čelu južnokorejske države prisegla prva ženska, se je sama po sebi vsilila še ena primerjava s Kosovom. Najmlajša država ima že dve leti predsednico, prav tako prvo v svoji kratki zgodovini. Na prvi pogled je med Park Geun Hje, katere sveti cilj je združitev polotoka, in Atifete Jahjaga, katere najpomembnejša naloga je odpraviti razcepitev, veliko več razlik kot podobnosti. Ju pa povezuje enaka misija: vzpostaviti normalne odnose s svojim severom in zagotoviti dolgotrajen mir na celotnem polotoku. In s tem tudi za celotno območje okoli polotoka.
Če jima pogledamo za hrbet, imata Park Geun Hje in Atifete Jahjaga še marsikaj skupnega. Na Kosovu je taborišče Bondsteel, v Južni Koreji je še vedno 28.000 ameriških vojakov, hkrati pa okoli obeh polotokov še vedno vohlja Rusija, čeprav brez tiste ostrine, s katero je bila pred več kot stoletjem sposobna vleči niti na obeh straneh istega zemljepisnega vzporednika, ki deli korejsko ljudstvo in povzroča spore med balkanskimi državami. Ko se v to žensko primerjavo vmeša še Kitajska, je jasno, da bo Korejski polotok še dolgo spominjal na Balkan, in to na tistega, o katerem je konec 19. stoletja pisal japonski Jomiuri. Če EU v bližnji prihodnosti ne bo uspelo Srbije in Kosova prepričati o tem, naj začneta civilizirani dialog, bo tudi meja med njima podobna demilitariziranemu območju med obema Korejama.
A čas se kljub vsemu ne vrti nazaj. Konec koncev je ženska vstopila v predsedniško palačo ene najstarejših držav sveta. In ko se bosta srečali Park Geun Hje in Atifete Jahjaga, bo menda leto 1894 zgolj pomemben poduk iz zgodovine, ki se ne sme ponoviti.
