Vzrokov za nestabilnost na Balkanu, ki je EU ne namerava uvažati, ni mogoče prešteti na prste ene roke. Najtrši oreh bo reševanje mejnih vprašanj. Ker Hrvaška in Slovenija še naprej štejeta ribe v Piranskem zalivu, kot se je slikovito izrazil vodja srbske diplomacije Ivica Dačić, ki očita EU dvojna merila, se ne zdi verjetno, da bodo BiH, Hrvaška in Srbija rešile odprta mejna vprašanja kar s čarobno palico. Beograd in Zagreb sta si vzela dve leti časa za dogovor. Državi tako trdno stojita vsaka na svojem bregu Donave, da ni treba biti prerok za napoved, da iz te moke ne bo kruha. Še bolj zapletena bo razmejitev BiH s Srbijo in Hrvaško.
V BiH se Bošnjaki, Srbi in Hrvati niso sposobni dogovoriti niti tega, kaj pomeni, da so konstitutivni narodi. Če bi vedeli, kaj storiti s konstitutivnostjo, bi jim bilo jasno, da predstavljajo tri stebre, na katerih stoji država. Ker sta srbski in hrvaški steber že od vzpostavitve daytonskega miru na trhlih temeljih, to vodi v rušitev ali delitev države. V BiH so zaradi kompleksnosti državnega ustroja za izpolnitev vprašalnika potrebovali trikrat več časa kot druge države v regiji. Sarajevo v porodnih krčih rojeva skupni jezik in lahko le pobožno upa, da bo v tej odprti tekmi nadomestilo zamujeno, kaj šele prehitelo države v regiji, ki so na poti v EU pred BiH.
Nazoren primer »uspešnega« sporazumevanja med Srbi, Hrvati in Bošnjaki je tudi iskanje pogrešanih oseb. Čeprav je sprto z zdravim razumom, balkanski politiki skoraj četrt stoletja po končanih balkanskih vojnah še naprej trgujejo z žrtvami vojne. S takšno grobo igro trpinčijo njihove svojce in ustvarjajo nove žrtve. Nemara tudi zato, ker vsako novo najdeno razpadajoče truplo pomeni priznanje zločina.
Cvet srbske, hrvaške in bošnjaške pameti, ki se sklicuje na znanstvene in cerkvene avtoritete, še vedno dvomi tudi o poldrugo stoletje stari teoriji o nastanku vrst, ki jo je v svet lansiral Charles Darwin. Glede na to, da številni Srbi, Hrvati in Bošnjaki ne zaupajo niti v teorijo o evoluciji človeka, ni ravno veliko možnosti, da bodo sprejeli Darwinovo spoznanje, da ne preživijo vedno najmočnejši ali najpametnejši, temveč tiste živalske vrste, ki se znajo najbolje prilagoditi spreminjajočim se razmeram.