Balkanski posli

Organizatorji letošnjega, drugega festivala tako imenovanega berlinskega procesa še do pred kratkim niso zares vedeli, kaj se bodo pogovarjali z »balkanci«, ki se v odnosu do Evropske unije počutijo tako, kakor zaročenka, ki ji je obljubljena poroka, le nikogar ni, ki bi se z njo hotel poročiti, kakor se je v pogovoru za avstrijski radio ORF slikovito izrazil albanski premier Edi Rama. Potem je glavno temo vrha priskrbela kriza z navalom beguncev, ki se v zadnjem času namesto po smrtno nevarnem Sredozemlju na trnovo pot v Evropo raje podajajo čez varnejši Balkan. V utrdbi EU je zaskrbljenost upravičena, saj se je samo v prvi polovici letošnjega leta v njo prek Makedonije in Srbije prebilo kakih 100.000 pribežnikov, evropske članice so pri njihovem razmeščanju padle na izpitu solidarnosti, za ohranitev ideje o Evropi brez notranjih meja pa je po besedah avstrijskega zunanjega ministra Sebastiana Kurza nujno treba okrepiti njene zunanje meje.

A kje so te? Na severni meji Srbije, kjer Madžarska postavlja novo železno zaveso? Ne, že sama trditev, da begunci prihajajo v EU čez Zahodni Balkan, je zavajajoča, je včeraj opozoril srbski zunanji minister Ivica Dačić in dodal, da »dejansko v naše države vsi begunci prihajajo iz EU«. Klobuk dol za odkrite besede politika, čigar država je ujeta v preddverju EU, hkrati pa ji severna soseda, ki je članica EU, postavlja zid, da bi v tem preddverju ostali tudi begunci, ki se jih hoče znebiti druga članica EU Grčija. Za vse bolj ksenofobično osemindvajseterico bi bila tovrstna rešitev »balkanske krize« seveda idealna. Bruselj bi Zahodnemu Balkanu navrgel še malo denarja za preskrbo pribežnikov, ki je v primerjavi z zgolj sredstvi za okrepitev nadzora nad rokavskim tunelom čisti drobiž, potem pa bi »balkanci« in begunci družno čakali, kdaj se jih bo EU usmilila in jim odškrnila vrata.

A tudi tako se na dolgi rok stara celina ne bo rešila pritiska. Kakor je včeraj opozoril evropski komisar za širitev Johannes Hahn, v evropski soseščini čaka še kakih 20 milijonov beguncev. Zato bo po njegovih besedah v EU nujna nova razprava o kvotah, saj bodo čez nekaj mesecev pritisk pribežnikov začutile tudi tiste članice, ki zdaj sebično mislijo, da so pred njim varne.

Če si znotraj evropske utrdbe drzneš izreči trditev, da je sedanji naval beguncev ena od posledic ameriške »politike« v bližnji in daljnji soseščini Evrope ter »pudeljsko« evropsko strinjanje in sodelovanje z njo, te takoj označijo za zagovornika teorije zarote. Pa čeprav statistika govori, da begunci večinoma prihajajo iz držav, ki so pred posegom zahodne »civilizacije« še nekako delovale. Sprejem beguncev zato nima nič opraviti s solidarnostjo, ampak to od Evrope, ki je sodelovala pri avanturah od Afganistana, Iraka, Libije do Sirije, zahteva odgovornost. Sicer bi bilo najbolj pravično, če bi večino revežev, ki se zdaj prebijajo v Evropo, poslali čez lužo k tistim, ki so glavni krivci za njihovo trpljenje. A svoj delež bi morali prevzeti tudi njihovi zvesti zavezniki. To, da so slovenski voditelji skupaj s svojimi vilnskimi kolegi podpisali podporo ameriškemu napad na Irak, še preden so jo zares videli, bi se vsekakor moralo izraziti v številu beguncev iz zdaj te komajda obstoječe države v Sloveniji.