Bančni spor: v iskanju Basla 2

Zgodba o sporu, ki med Slovenijo in Hrvaško traja že dve desetletji, le dobiva nove razsežnosti. Danes se bosta finančna strokovnjaka France Arhar in Zdravko Rogić, ki sta ju slovenska in hrvaška vlada imenovali za proučitev in iskanje rešitve problematike Ljubljanske banke na Hrvaškem, spet sestala. Rešitve zagotovo še ne bosta našla. Bi jo pa morala – po pričakovanjih uradne Ljubljane in uradnega Zagreba – najpozneje do konca leta.

Ni dvoma, da si tako Slovenija kot Hrvaška želita izhoda iz dolgotrajnega pat položaja. »V interesu Slovenije je, da eksperta čim prej ponudita rešitve, ker želimo čim prej začeti postopek ratifikacije pristopne pogodbe,« je dejal slovenski zunanji minister Karl Erjavec. Po njegovih besedah je bilo srečanje obeh ekspertov na Otočcu gotovo korak naprej. Še en korak naprej pa bi moral biti narejen danes, ko se bosta finančna strokovnjaka znova srečala.

Toda, kakor je mogoče razbrati iz posameznih izjav visokih predstavnikov obeh držav, je težko iskati obojestransko sprejemljivo rešitev, če katerakoli stran trmasto vztraja pri prepričevanju javnosti tudi s podatki, ki ne držijo v celoti. Nekaj takšnega je mogoče prebrati v pismu baselske banke za finančne poravnave, ki je bilo, označeno s številko 8102824, poslano 2. novembra 2010 takratnemu hrvaškemu finančnemu ministru Ivanu Šukru, v katerem črno na belem piše, da se banka pravzaprav ne odreka pristojnosti ter da je celo pripravljena sodelovati pri pogajanjih.

Zagotovo ne gre pozabiti niti na enajst let stari Sporazum o vprašanjih nasledstva, ki so ga vse države naslednice nekdanje Jugoslavije podpisale junija 2001. Z njim je bilo določeno, da je treba problem varčevalcev reševati kot nasledstveno vprašanje in da se pogajanja naslednic o prevzemu garancije za devizne hranilne vloge nadaljujejo pod okriljem Banke za mednarodne poravnave (BIS) v Baslu. Vse države naslednice, razen Hrvaške, so bile to obveznost pripravljene izpolniti. Zaradi neodzivanja Hrvaške so bila pogajanja pod okriljem baselske banke prekinjena. Tudi na to plat Hrvaška rada »pozabi«. Če ne bi, bi bila pot do nekakšnega »Basla 2« lažja in hitrejša.

Interesi in problemi

Obstaja pa še nekaj nerazjasnjenih vprašanj o usodi LB Zagreb, ki tudi po več kot 20 letih ostajajo »odprta« in o katerih tako slovenska kot hrvaška javnost vesta malo ali nič; najbrž zato, ker je bilo to doslej v interesu nekoga. Šele v zadnjem času je prišlo na dan dejstvo, da LB Zagreb ni imela samo dolgov do svojih varčevalcev, ampak je imela – in še vedno ima – tudi zelo veliko terjatev do hrvaških podjetij, ki zdaj skupaj z obrestmi znašajo več kot milijardo evrov, kar precej presega seštevek deviznih vlog.

Doslej manj znana je tudi delitev deviznih vlog, za katere je jamčila Narodna banka Jugoslavije (NBJ), na t. i. prenesene in neprenesene devizne vloge. Ta posebnost, ki se je zgodila na Hrvaškem, je nastala leta 1992. Takrat so vse republike nekdanje SFRJ, razen Hrvaške, prevzele jamstva za devizne vloge po »teritorialnem načelu« in izplačale devizne vloge vsem varčevalcem, ki so imeli devize v bankah na ozemlju določene republike, ne glede na njihovo državljanstvo.

Hrvaška se je odločila drugače in je možnost prenosa deviznih vlog LB Zagreb na hrvaške banke (Zagrebačko banko in Privredno banko Zagreb) omogočila samo tistim, ki so imeli hrvaško državljanstvo. Od malo manj kot 400.000 deviznih varčevalcev LB Zagreb se jih je približno dve tretjini odločilo za prenos; preostali tega niso storili ali pa niso mogli storiti, ker niso imeli hrvaškega državljanstva. »Preneseni« varčevalci so bili medtem že izplačani, 130.000 »neprenesenih« varčevalcev pa, razen redkih izjem, do danes ni dobilo nič.

Poznavalci ocenjujejo, da je bila leta 1992 na Hrvaškem, ki je bila takrat že sredi vojne vihre, storjena diskriminacija med varčevalci LB Zagreb na podlagi državljanstva, kar je z vidika temeljnih človekovih pravic in temeljnih načel EU najbrž nedopustno in nevzdržno. Toda ključni problem pri vsem skupaj ostaja, da se tudi sedanje iskanje rešitev, ki ga v dobri veri opravljata Arhar in Rogić, precej očitno omejuje predvsem na iskanje rešitve za tiste, ki so bili medtem že poplačani, torej za »prenesene« varčevalce, medtem ko interes za usodo »neprenesenih« varčevalcev spet ostaja v ozadju.

Nikakor ne kaže pozabiti, da gre po eni strani za zasebnopravna razmerja, po drugi pa za dejstvo, da nove države na območju nekdanje Jugoslavije niso nastale na podlagi konsenza in je zato prihajalo do »kratkih stikov«. Da je v takratni skupni državi veljal in nesporno obstajal enoten devizni zakon, ki je po mednarodnem zasebnem pravu del tako imenovane obvezne zakonodaje, pa se presenetljivo enotno strinjajo tako slovenski kot hrvaški analitiki, ki zelo pozorno spremljajo razplet bančnega problema, ki megli odnose med državama.

Nič kaj vzorni odnosi

Nikakršna skrivnost ni, da so odnosi med državama – predvsem zaradi »konflikta NLB « – daleč od vzornih. Uradna Ljubljana in uradni Zagreb vztrajata pri svojem, tudi finančna strokovnjaka, ki se bosta danes vnovič srečala, nimata vladnih pooblastil, da bi popustila pri stališčih, ki so jima bila naložena.

Morda res ne bi bilo napak, če bi se zgodilo poslansko »rešetanje« slovenskega zunanjega ministra in njegove hrvaške kolegice. In sicer našega Karla Erjavca v hrvaškem saboru, hrvaške ministrice Vesne Pusić pa pred slovenskimi parlamentarci. Vsak od njiju bi povedal svojo plat ter odgovarjal na vprašanja. Najbrž tudi na neprijetna, toda do resnice je največkrat mogoče priti le po takšni poti.

Nič kaj daleč niso niti razmišljanja nekaterih, ki so prepričani, da je v razmerah, ko niti ena niti druga stran nočeta (beri: ne smeta) popustiti, morda ena redkih sprejemljivih rešitev še en arbitražni sporazum – poleg sedanjega o mejah. Navsezadnje pismo baselske banke takratnemu hrvaškemu finančnemu ministru dokazuje, da je ta banka še pripravljena sodelovati v pogajanjih kot mediator, vendar le takrat, ko in če bi se obe strani tako dogovorili. Z dogovorom o arbitraži bi bil tako narejen odločen korak naprej, morda proti »Baslu 2«. Strasti bi bile pomirjene in »kupljen« čas za morebitni predčasni bančni dogovor, s katerim bi bile zadovoljni obe strani.

Toda arbitraža ni poceni. Dejstvo je, da naj bi Hrvaška prihodnje leto postala članica Evropske unije ter da številni legitimni interesi Slovenije in Hrvaške sovpadajo. Njihov usklajen pristop do različnih tem, ki jih obravnava EU, pa bi lahko, kakor je te dni pomenljivo omenil predsednik države Danilo Türk, dodal »zanimivo razsežnost k odločanju v Evropski uniji«.