Banka ABC

Ta teden je na smetišču zgodovine končala še ena slovenska banka. To je Banka Celje, ki je po 150 letih večinoma samostojne poti (če za njen začetek štejemo leto 1864, ko je takratna celjska občina ustanovila hranilnico) končala pod streho ljubljanske Abanke z vsem svojim premoženjem, obveznostmi in komitenti vred. Tisti iz rodnega Celja bodo na bančnih karticah morda še ohranili logotip svoje nekdanje banke kot obliž na stare čase, kaj več pa ne, saj se bo prihodnost nekoč ene uspešnejših regijskih bank od zdaj pisala v Ljubljani in po diktatu Bruslja. Banka Celje je zgodovina, nastaja pa nova Abanka, ki bo po svoji velikosti vsaj primerljiva, če ne večja od NKBM.

Združitev bank pod eno streho je načelno dobra novica, saj si je Slovenija z njo kupila še nekaj časa pred dokončno prodajo združene banke, ki jo od nas zahteva Bruselj. Matematika je pri tem precej preprosta; lažje je pač prodajati eno veliko kot dve manjši banki, še posebno v času, ko po svetu in doma na snubce čaka cela četa drugih bank in ko evropski regulatorji v strahu pred novimi bančnimi luknjami vse bolj zaostrujejo pravila bančnega poslovanja, banke pa se zatekajo k administraciji in papirologiji.

Dodatna težava pri nas je ekonomija obsega (beri velikost bančnega trga), zato je dobro, da je država vendarle izkoristila priložnost in nacionalizirani banki, ki ju bomo reševali davkoplačevalci, združila pod eno streho. Seveda po diktatu Bruslja. Tisti, ki še premorejo kaj zgodovinskega spomina, pomnijo, da so povezovanja bank pri nas običajno propadla, tudi zato, ker se vodilni niso mogli dogovoriti, kje bo sedež nove banke ali kdo se bo zavihtel v njen vroči fotelj. Takšna je bila pred dobrim desetletjem, denimo, neuspešna zgodba povezovanja banke SKB in Abanke, pa tudi skoraj vseh drugih poskusov »stebričenja« v slovenskem bančništvu, v katerih Banka Celje do zdaj navadno ni bila redna tarča snubcev.

Če se z združitvijo Banke Celje in Abanke vendarle začenja dolgo pričakovana konsolidacija slovenskega bančnega prostora, bo na odgovor, kakšna bo prihodnost nove Abanke, treba še nekoliko počakati. Pri tem ne gre le za vprašanje, kaj bo združitev prinesla eni in drugi banki in njunim komitentom, ampak tudi, kako globoko bo v poslovanje obeh bank posegla načrtovana optimizacija ter komu bo bolj pisana na kožo; tudi na kadrovskem področju, saj je Abanka lani imela skoraj osemkrat višjo izgubo kot pripojena celjska banka, zaposlenih pa skoraj enkrat več.

Prihodnost bo morda pokazala tudi, kaj bo ostalo od bančne ustanove, ki je več kot sto let obvladovala celjski gospodarski bazen pa tudi z njim povezan nacionalni interes, zaradi katerega so slovenske banke še ne tako dolgo tega začele kreditirati po domače. Dobrih deset let pozneje že vemo, da je model privatizacije in tajkunizacije precej oskubil domače banke, ne pa tudi, kdo je kriv za napačno in negospodarno upravljanje domačih bank in posledice, ki jih plačujemo davkoplačevalci.