Tiskane izdaje
Za uspešnega bankirja v Sloveniji je včasih zadostovalo, da je upošteval pravilo 3 : 6 : 3 – denar si je izposodil po triodstotni obrestni meri, ga posodil naprej po šestodstotni in z obrestno razliko lepo zaslužil, po napornem delu pa je ob treh popoldne že odhitel vihtet palico za golf. To priliko iz zlate dobe slovenskega bančništva, trajala je nekje do leta 2008, je v nagovoru na nedavnem dnevu slovenskih bančnikov ironično omenil tudi minister za finance Dušan Mramor – ki je nato banke pozval, naj vendarle več posojajo gospodarstvu.
Kombinacija »uspešnih« bankirjev, ki so posojali svoj denar precej brezskrbno, vsekakor pa brez upoštevanja vseh tveganj, ter lobijev in državne politike je Slovenijo pripeljala v položaj, da je še vedno v ožjem evropskem vrhu po deležu slabih posojil, kar kaže tudi zadnja analiza evropskega bančnega organa Ebe. In to kljub temu da smo pred slabima dvema letoma izpeljali večmilijardno dokapitalizacijo bank in nato slabo banko prenesli kar za približno pet milijard slabih terjatev iz NLB, NKBM, Abanke in Banke Celje.
To pomeni, da smo banke očistili le na pol. Za to je delno kriva slaba zakonodaja, ki NLB in NKBM ni omogočila čiščenja nekaj milijard slabih terjatev po Balkanu, velike zasluge pa gredo tudi lastnici bank – državi, ki ni poskrbela za pravočasno in uspešno prestrukturiranje bančnih dolžnikov, podjetij. Tudi Banka Slovenije kot regulator v času krize in po njej včasih ni najbolj odlično opravila svoje domače naloge.
Zato je še toliko bolj pomembno, da se zdaj slabih posojil lotimo drugače, tudi prek projekta »zasebne« slabe banke, ki bi na drugačen način poskrbela za tista slaba posojila, ki kot mlinski kamni še bremenijo nahrbtnike bank. Govorimo o bančnih terjatvah do malih in srednjih podjetij in do regije. Pred najbolj obremenjenimi bankami je še dolg purgatorij do dokončnega očiščenja – vsaj po sedanjih ocenah Banke Slovenije bomo slaba posojila iz bančnih bilanc čistili še vsaj pet let.
Slaba dediščina iz preteklosti pa je le eden od izzivov, ki so zdaj pred slovenskimi bankami. Po eni strani zaslužki padajo, obrestne marže so vse nižje, po drugi jih bremenijo vse večji stroški nadzora ter vse bolj zapletene in drage domače in evropske regulative, ki jo nalagata evropska in domača denarna in finančna oblast. Vse večji stroškovni pritiski bodo dodatna spodbuda za konsolidacijo in združevanje bank, lastniki pa se morajo odločiti, kako naprej – pa naj gre največje banke ali najmanjše hranilnice.
Vse večja konkurenca je tudi na posojilnem trgu: najboljša podjetja posojil ne potrebujejo, saj imajo svoje prihranke za naložbe, tista bolj tvegana pa pritiskajo na banke, ki ne bi smele spustiti meril in ponoviti napak iz preteklosti. Tekmec bankam je bančništvo v senci, kjer se brez nadzora preliva na stotine milijard evrov. Tu pa so tudi novi ponudniki spletnih finančnih storitev, ki niso banke, ampak podjetja iz informacijskega inženiringa ali pa zgolj podjetni posamezniki; vsi se že intenzivno pripravljajo na nove generacije komitentov, ki bodo zahtevali povsem nove, digitalne storitve.
Prihodnost bank je na prelomni točki. Dovolj razlogov torej, da banke in njihovi lastniki skujejo uspešnejše poslovne strategije in modele, ne le za preživetje, ampak tudi razvoj v službi komitentov.
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
