Tiskane izdaje
Nemški kriminalisti na lovu za bančnimi bonusi, zapor za goljufive britanske bankirje, ki so preveč kreativno določali obrestne mere: videti je, da svetovna bančna industrija leta po izbruhu finančne industrije končno dobiva svojo palico.
A zmagoslavje ob živčnosti tistih, ki so si v preteklosti na potapljajoči se ladji delili milijonske - milijardne! - vsote, vseeno ni primerno, pa naj bo še tako vabljivo. Če so še tako pokvarjeni, bankirji niso edini krivi za svoje grehe. Ali ni ameriški predsednik Bill Clinton uzakonil posojanja najrevnejšim za nakupe nepremičnin? Ali ni bančna zakonodaja obveznicam vseh evrskih držav dajala odličnih ocen? Med finančno gostijo bi delničarji bank najbrž lastnoročno odnesli direktorje, ki ne bi sodelovali v njej.
Politika se bo morala tudi vprašati, ali ni v preteklosti ob bančnih ekscesih mižala zato, ker je tudi sama ploskala podkupovanju družbe na kredit. Očitno je bilo laže plačilno nesposobnim odobravati hipoteke ali neproduktivnim višati plače kakor pa omogočiti izobraževanje in trajnostni družbeni napredek vseh, tudi tistih na dnu. Laže je bilo v iluzijo neskončnega pritoka poceni denarja zaviti vgrajene napake skupne evropske valute. Če poenostavimo, so bančniki s svojimi norimi finančnimi triki podaljšali življenje teh iluzij, in dokler je trajalo, so jim ploskali vsi, politiki celo v prvih vrstah.
Lepo bi bilo, če bi bil vsaj obračun s temi nepravilnostmi preprost in črno-bel, a ni. Tudi bankir z bedno plačo lahko v današnji komunikacijski revoluciji v sekundi zapravi zaupan mu denar in nihče se noče vrniti v čase trdega kapitalizma, ko so le najpremožnejši dobivali bančne kredite. Najbrž bo bolje pragmatično iskati, kaj še prinaša koristi in kaj že povečuje tveganja.
