Vse manj čarovnije

Tokrat je bolj kot FED razburila Evropska centralna banka.

Objavljeno
18. december 2015 15.38
Posodobljeno
18. december 2015 19.00
JAPAN-STOCKS
Barbara Kramžar, Berlin
Barbara Kramžar, Berlin

Ameriška FED je finančne trge dobro pripravila na svojo tokratno akcijo in prvo zvišanje dolarskih obrestnih mer po letu 2006 ni povzročilo večjih pretresov. Da to ni samo po sebi umevno, je predhodnik sedanje predsednice Janet Yellen Ben Bernanke pokazal spomladi 2013: že njegova omemba morebitnega končanja ameriškega kvantitativnega sproščanja je zamajala številne prezadolžene in napačno razvijajoče se države sveta.

Tokrat je bolj kot FED razburila Evropska centralna banka (ECB), čeprav je Mario Draghi podaljšal evrsko kvantitativno sproščanje in eno ključnih obrestnih mer potisnil še bolj v rdeče številke. Trgi so očitno pričakovali več in prvi odzivi so bili burni. Ti še zamegljujejo že vse po veliki finančni recesiji 2008 nejasni odgovor na vprašanje, kako naj centralne banke najbolje podprejo gospodarske temelje sedanjih družb.

K pojasnitvi tega vprašanja ne bo pomagalo niti ameriško zvišanje obresti, čeprav je sedanji trenutek videti pravi za obračun z morebitnimi finančnimi baloni, ki jih lahko prinese predolgo trajajoča politika poceni denarja. Čeprav so ameriške gospodarske in zaposlovalne statistike precej ugodnejše od tistih v Evropi in številnih drugih delih sveta, so namreč daleč od nekdanje veličine ter morda celo zavajajoče. Celo komaj petodstotna brezposelnost, ki v resnici velja za že skoraj polno zaposlenost, je polna ugank. Kvota zaposlenosti, ki kaže delež zaposlenih v celotnem prebivalstvu, v ZDA namreč šteje le 62,5 odstotka, pred krizo je bila 66-odstotna. To kaže, da si rekordno število ljudi sploh ne išče več dela, čeprav uradno ne veljajo za brezposelne. Velikega zaupanja pa ne vzbuja niti več kot dvoodstotna gospodarska rast, saj je med letoma 1950 in 2000 ameriško gospodarstvo povprečno raslo s 3,5 odstotka na leto.

Vodilni »neokeynesijanec« sodobne ekonomske znanosti Paul Krugman kljub temu še vedno verjame, da je zvišanje obresti napačno, kritiki politike poceni denarja pa nasprotno menijo, da ta lahko pomaga le na začetku finančnih kriz, ko z umiritvijo razburjenih trgov pridobimo čas za druge nujne ukrepe. Dolgoročno preveč velikodušna denarna politika po njihovem prepričanju zmanjšuje interes za nujne strukturne reforme posameznih gospodarstev. Konec koncev tudi predsednik ECB Mario Draghi na vsaki tiskovni konferenci poudarja odgovornost držav članic za gospodarski razvoj in s tem za stabilnost celotnega območja z evrom.

Ekonomisti se ne niti strinjajo niti o nevarnostih povečevanja dolga po vsem svetu, kaj šele o tem, kam se je skrila inflacija. Pametne vlade bodo zato tudi v evrskem območju spodbujale ekonomsko ustvarjalnost prebivalstva, čeprav se je morda še vedno lažje zadolževati. Poleg energetskih se namreč napovedujejo tudi številne druge spremembe, ki jih v zgodovini še nismo poznali in ki bodo - z robotizacijo prometa, dela in še česa - še bolj prizadele vse, ki bi s svojim delom radi služili za življenje. In to celo brez zatišja pred nevihto in drugih nevarnosti, pred katerimi so svarili tudi v baselski Banki za mednarodne poravnave, centralni banki centralnih bank.