Tiskane izdaje
Kot že tolikokrat se je na Bližnjem vzhodu tudi po tednu intenzivne svetovne diplomacije pokazalo, da Zahod ni sposoben rešiti problemov, ki jih skozi dolgo zgodovino kolonialnih, postkolonialnih in vseh drugih interesnih konfliktov v tem delu sveta od nekdaj in v največji meri vedno znova povzroča sam. Ženevski dogovor zunanjih ministrov Kerryja in Lavrova o predaji in uničenju Asadovega kemičnega orožja je po vsem, kar nam je že grozilo, mogoče res videti kot impozanten diplomatski dosežek. Vsaj na papirju. Preprečil je Obamovo solistično raketiranje sirskega soda smodnika, ki bi utegnilo imeti povsem nepredvidljive »širše« posledice, v svetovno orbito je znova utiril že nevarno iztirjenega Putina in povsem iztirjeni varnostni svet, za nekaj tednov ali mesecev pa je besedo spet dobila nazaj tudi svetovna diplomacija.
Zmaga razuma, je bil najpogostejši komentar. V primerjavi s tem, kar nam je grozilo, to morda celo drži. V resnici pa ameriško-ruski dogovor, vsaj za zdaj, ne rešuje še prav ničesar. Predvsem pa ne rešuje sirske katastrofe. Prej bi lahko rekli, da iz zagate vleče kvečjemu Zahod, saj vsem tistim ključnim akterjem, ki so več kot dve leti spremljali sirsko klanje in v njem vsak na svoj skrivni način tudi sodelovali, omogoča častni umik. Obama bo lahko izvlekel glavo iz svoje »rdeče« zanke, Putin je lahko nepričakovano skočil nazaj na svetovni oder, varnostni svet se bo spet lahko delal, kot da vsaj o nečem odloča, moralizirajoča Evropa, ki česa drugega tako ali tako ni sposobna, pa je z napovedano kemično razorožitvijo diktatorja dobila svoje zadoščenje.
In Sirija? Če zadeve pogledamo realno, je sirski diktator, ki je zdaj tudi uradno, s poročilom inšpektorjev Združenih narodov, obtožen uporabe najstrožje prepovedanega kemičnega orožja, postal legitimni pogajalski partner Zahoda. S kom naj se namreč Zahod pogaja o predaji strupov, če ne z njim. Putin je torej Asadu kupil vsaj nekaj mesecev časa, v katerem bo diktator lahko dokončal sirsko državljansko vojno. Sporazum za povrhu ne predvideva nobenih trdnih rokov, še manj pa sankcij zaradi zločinske uporabe kemičnih strupov nad lastnim prebivalstvom. Prvotni cilj, odstraniti krvoločnega diktatorja in vsem upornikom omogočiti dogovor o političnih spremembah v državi, ki tone v vsesplošno klanje, je torej po ženevskem diplomatskem »uspehu« videti kvečjemu še bolj oddaljen, kot je bil prej. Kot da usoda milijonov Sircev nikogar ne bi v resnici zanimala.
Edina svetla točka v celotni zgodbi je za zdaj še vedno dokaj medlo upanje, da bi utegnili Združeni narodi, z njimi pa tudi varnostni svet, zaradi dialoga med Putinom in Obamo vendarle dobiti vsaj nekaj besede, ki bi jo tudi zaradi uporabe kemičnega orožja v tako nevralgičnem delu sveta vsekakor morali imeti. Mednarodna skupnost bi tako vsaj z resolucijami varnostnega sveta, če bi bile te podprte z odločno grožnjo vseh petih stalnih članic, vse sprte sirske strani lahko prisila za pogajalsko mizo. Kar je edina rešitev. Toda za kaj takega mora biti Zahod najprej pripravljen rešiti svoje probleme. Potem bodo rešljivi tudi sirski.
