Beg ministrov

Težko je prenašati dvoličnost in laži, poslušati obljube, ki jih nihče ne more uresničiti.

Objavljeno
05. september 2014 19.22
uho/DZ - Izredna seja
Milena Zupanič, notranja politika
Milena Zupanič, notranja politika
Kadar poslušamo politike, se je vedno dobro vprašati, ali res mislijo, kar govorijo, ali pa govorijo to, kar hočejo ljudje slišati. Drugo, na kar je dobro biti pozoren, je vprašanje, ali levica ve, kaj dela desnica, in ali obe roki vodijo isti možgani. Če pogledamo skozi to prizmo, dopolnilno zdravstveno zavarovanje, ki je zgolj droben segment politike, vidimo, da aktualna levica ne ve, kaj dela njena desna roka, in da bo poštenost v naši državi, preden bo meso postala, morala skozi velike preizkušnje.

V koalicijskem sporazumu preberemo dve nasprotujoči si usmeritvi vlade, ki jo bo vodil Miro Cerar. V zdravstvu namerava vlada ukiniti dopolnilno zavarovanje, v sociali pa uvesti enako zavarovanje v dolgotrajni negi. V katero smer bo torej šla družba? O dopolnilnem zdravstvenem zavarovanju v Sloveniji – evropskemu unikumu na polju zdravstva – je bilo prelite že veliko tiskarske barve. Največ zaradi kriminalnih dejanj, ki jih, nekatera, zdaj obravnava sodišče. Javnost je bila vedno zelo občutljiva za dogajanje v zdravstvenih zavarovalnicah, ki pa so se s sedanjega gledišča izkazale za pravi otroški vrtec v primerjavi z bankami, od koder je bilo v istem času ukradenih več milijard evrov. Kako naprej, je vprašanje, na katero pa politika, izvoljena na podlagi lepih besed, nima odgovora, vsaj za zdravstvo ne. Želje so eno, resničnost drugo.

Najbrž je to razlog, da si je včeraj edini resni kandidat za ministra za zdravje premislil in odstopil, še preden smo v medijih sploh objavili njegovo ime. Vzrok je tudi dejstvo, da prav nobenega ministra za zdravje do zdaj v bistvenih odločitvah ni podprl minister za finance. In, kot kaže, tudi Dušan Mramor kot minister za finance ne namerava delati z roko v roki z ministrom za zdravje, razen morda, če bi to bil »njegov« človek, ki bi delal po njegovem nareku. Če premier Cerar ne bo našel sposobnega in usposobljenega ministra ter ga podpiral, bodo težave zdravstva vse večje.

Iz iskanja in odstopanja kandidatov za tokratno vlado je mogoče videti, da pravega navdušenja za ministrska mesta – razen izjemoma – ni več. Družba tudi nasploh postaja apatična. Težko je prenašati dvoličnost in laži, težko je nenehno poslušati obljube in verjeti, da se bo kaj spremenilo na bolje, ko pa danih obljub pozneje nihče ne more uresničiti. Besede postajajo prazne in neoprijemljive. Vsakemu posebej in družbi kot celoti se zato izpodmikajo tla pod nogami.

Naša družba je v resnici na neprijetnem razpotju. Pot, ki nas je privedla v sedanji finančni polom, očitno ni prava. Vztrajanje pri starih obrazcih vodi v slepo ulico. Niso dovolj nov premier in novi obrazi v parlamentu, če so za njimi isti, ki so Slovenijo privedli na točko, v kateri je zdaj, in celo prevzemajo funkcije. Za začetek bi morali oligarhi, ki v resnici vodijo državo, nehati ropati ali vsaj zmanjšati svoje apetite. Šele po tem bi družba lahko našla novo pot in se z njo sprijaznila.