Beg v verigah

Preprost izračun pokaže, da so tako slovenska vlada kot sindikati obsojeni na dogovor. Predpostavka je, da nočejo zrušiti države. Velika razlika med prihodki in odhodki v državnem proračunu je dejstvo, ki ga ni mogoče niti zanikati niti (več) pomesti pod preprogo. Mogoče pa je z njim manipulirati. Prav to se dogaja in na vladni strani so dejali, da se o rešitvah da pogajati. Tudi enotnost sindikatov ima svoje meje, poleg tega nimajo nobenega smisla izpogajane pravice, ki jih ni mogoče uresničiti.

Vozel v aktualnih pogajanjih je ta, da nobeden od vpletenih ne zaupa nasprotni strani. Vzrok je znan. Sindikati, ki po tradiciji sodijo bolj na levo kakor na desno, so v času Pahorjevih reform natanko vedeli, katere so bile male skrite karte za postavkami vladnih predlogov. Pahorjeva vlada je povsem podcenila njihovo avtonomnost in moč in jih predvsem na področju sosedske pomoči in drugih ponarodelih oblik črnega dela poskušala izsiliti po ideološkem ključu »naravnega zavezništva«, nezavedajoč se, da na tak način sindikati pred svojim članstvom ne bi imeli častnega izhoda.

Tako se je sklenilo spontano zavezništvo med sindikati in SDS in oboji so natanko vedeli, katere so male skrite karte bodočih nasprotnikov. Zdaj so tu in se pogajajo. Metoda trgovanja v pogajanjih ni neznana: določiš maksimalne zahteve in upaš, da bo končni rezultat pogajanj nekje med 50 in 70 odstotki. Mikavna vaba za nekaj sindikalnih branž je že v tem, da se znotraj pogajanj sistemsko odpravijo »plačilna nesorazmerja«, kar pomeni dvoje: prvič, da bo znižanje plač precej manjše od napovedanega, in drugič, da zaradi razlik v končnem izidu sindikati po načelu deli in vladaj postanejo neenotni.

Toda proti politiki divide et impera imajo sindikati nekdaj skupno orožje, ki je bilo predmet skupnega trgovanja s SDS v Pahorjevem mandatu: ljudski referendum. Vsi vemo, da si ga niti vlada niti država ne moreta več privoščiti, kajti povsem jasno je, da bodo ljudje vedno in ne glede na posledice proti zategovanju pasu, če jih bo o tem kdo vprašal. Hkrati vsi državljani lahko vedo, kaj si misliti o nekdanji opoziciji, ki se je s tem instrumentom še pred kratkim poigravala povsem brez družbene odgovornosti, danes pa je ta odgovornost njeno prvo geslo.

Referendum utemelji izhodiščno ugotovitev, da so slovenska vlada in sindikati obsojeni na dogovor. S tem pa ne povemo vsega. Referendum je skrajno orožje, po katerem utegne poseči tisti del sindikatov, ki se je že znašel na ideološkem in političnem udaru. Govorimo o tako imenovanem Štrukljevem sindikatu. Postaviti utegne pogoj, da se pod krinko varčevanja oziroma zategovanja pasu ne posega v temeljno doktrino javnega šolstva, ki je predmet opaznih ideoloških apetitov vladnih zaveznikov. To pomeni, da bi bilo zelo pametno, da bi se vlada odpovedala nameri po političnem prevzemu šolstva, umirila žogo in se vrnila v uradno izhodišče: varčevanje in zategovanje pasu prek stvarnih argumentov. Bežanje stran od njih bi bilo beg v verigah.