Tiskane izdaje
»Ta teden smo morali naročiti krste za 25 trupel, med njimi za tri otroke, stare komaj leto dni. To je tragedija. Ne, to je več kot tragedija, to je genocid,« je pred kratkim v intervjuju za eno izmed evropskih televizij dejal župan Palerma Leoluca Orlando. Na vprašanje, ali ni genocid nekoliko prehuda beseda, je vztrajal, da bi morala vsa Evropa, ki še kar samo gleda, kaj se dogaja z begunci, »nase prevzeti odgovornost za ta GENOCID«. Kajti Evropska unija s svojim ravnanjem eklatantno »krši vse tiste temeljne zakone, na katerih je bila ustanovljena, še največja sramota pa je, ker noče videti, da se pravice do migracije, ki je po njegovem ena temeljnih človekovih pravic, ne sme kaznovati s smrtjo. Vsak Italijan, Britanec ali Nemec lahko svobodno potuje v Bangladeš, za begunca iz Bangladeša pa je pot v Evropo smrtna obsodba.«
Veliko emocij in človeške stiske je strnjenih v tej izjavi župana Palerma, ki je pred časom zaslovel kot borec proti mafiji in korupciji. Vendar vsa ta čustva za Evropo, ki v vse bolj gladiatorski begunski drami zadnje čase lahko v živo spremlja celo sramotne posnetke z grškega otoka Kos, kjer se begunci že kar sami koljejo med seboj za košček hrane in vodo, sploh niso več nekaj nenavadnega. Zaradi vse bolj neustavljivih begunskih cunamijev so čustva že zdavnaj preplavila razum, evropsko javno mnenje pa se je tudi s pomočjo tragičnih begunskih zgodb, ki se medijsko tako dobro prodajajo, razdelilo na dva ekstrema. Na tabor biblijsko usmiljenih, ki bi sprejeli vse, ki potrkajo na evropska vrata, in na tabor še veliko bolj ekstremnih, politično realnejših (predvsem pa nevarnejših) desničarskih populistov, ki na račun »vsiljivih tujcev« kujejo svoje politične dobičke in zahtevajo vsak dan višje zidove.
Med ta dva ekstrema ujeta evropska politika, ki ne najde nobenih pravih odgovorov in deluje samo še po načelu, kako (vsaj v mojem mandatu) probleme potisniti čim bolj od sebe, krizo s takim odlašanjem samo še poglablja. Dogodki zato že dobivajo razsežnosti »najhujše begunske katastrofe po drugi svetovni vojni«, kot je razmere nedavno ocenil evropski komisar Dimitris Avramopoulos. Po podatkih Mednarodne organizacije za migracije (IOM) je namreč v prvi polovici letošnjega leta na južne evropske obale pribežalo že skoraj četrt milijona beguncev, kar je več, kot v celotnem lanskem letu. Nemška kanclerka Angela Merkel je zato minuli vikend že opozorila, da kriza z begunci za Evropo postaja usodnejša in »pomembnejša od grške«.
Zlagane razprave
Da bodo begunci prej ali slej postali naslednja velika evropska tema, je bilo mogoče predvideti že pred časom. Vse bruseljske ideje, kako se problema lotiti, so druga za drugo propadle. V marsičem tudi zato, ker politična moč, ko gre za migrante in begunce, ni skoncentrirana v rokah Bruslja (kar evropski politiki seveda zelo dobro vedo), ampak v prestolnicah posameznih članic. Te pa se v strahu pred posledicami begunskega vala, ki bi lahko zamajal tudi njih, ne le najbolj izpostavljenih južnih članic, raje delajo slepe in gluhe.
Operacija »Mare Nostrum« ni neslavno propadla zato, ker Italijani ali Evropa ne bi imeli dovolj denarja za reševanje beguncev, ampak zato, ker se je takim članicam, kot sta Velika Britanija in Nemčija, zdela škodljiva. Nemški notranji minister de Mazière je celo odkrito govoril o »nesmiselni pomoči tihotapcem«, ki bi tako uspeli v Evropo spraviti še več beguncev. Podobno zlagana, zavajanju javnosti in kupovanju časa namenjena akcija je bila ideja o evropskem uničevanju tihotapskih ladij in čolnov, ki da bi jih (kdo pa?) onesposabljali kar v pristaniščih držav, od koder startajo begunci, nič manj za lase privlečeni pa niso bili načrti, kako na kriznih žariščih in v državah »izvora« z evropskim denarjem postaviti begunska taborišča in ljudi, ki na vsak način hočejo v Evropo, zadržati kar tam. Še na prvi pogled resna zamisel o kvotah, s katerimi bi begunce vsaj nekoliko pravičneje porazdelili po državah članicah in s tem vsaj malo olajšali bremena najbolj izpostavljenim in že tako kriznim južnoevropskim državam, se je medtem spremenila v barantanje z begunci, ki se mu nekatere članice poskušajo upreti s postavljanjem ograj, druge z zapiranjem predorov, tretje z medsebojnimi kravjimi kupčijami, vse po vrsti pa s poostrenim mejnim nadzorom in celo začasnim ukinjanjem schengenskega mejnega režima.
Prva žrtev povsem zmedene evropske azilantske in priseljenske politike, priseganja na nesmiselne dublinske uredbe in medsebojnega podtikanja beguncev bi tako utegnile postati prav schengenske svoboščine, kar bi zagotovo pomenilo zmago skrajnih desničarskih populistov à la Marine le Pen in začetek vseevropskega zapiranja v meje domačijskega domoljubja. Kaj bi to pomenilo za tistih že tako periferne članice Unije, ki navalu beguncev ne bi mogle uiti, prišleki pa bi njihove katastrofalne finančne razmere le še poslabšali, lahko samo ugibamo. V vsakem primeru pa bi Evropa s tem po dolgoletni finančni krizi, ki je sesula evropsko finančno solidarnost, pokopala še tisto temeljno družbeno in socialno solidarnost med članicami, ki Unijo v svetovnem merilu še vedno definira kot najbolj napredno in pravično skupnost držav. Začetek konca evropske ideje bi bil s tem najbrž že zelo blizu.
Zgrešeni stereotipi
Če se Evropa želi izogniti takemu neljubemu scenariju, bi bilo za začetek najbrž smiselno najprej ustrezno definirati, kdo sploh so begunci in katerim med njimi je mogoče pomagati. V vsesplošni evforiji in strahu pred njimi namreč v javnosti kroži toliko zgrešenih in stereotipnih predstav, da to samo še povečuje zmedo, strah, ksenofobijo in celo rasizem. V številkah, ki so iz dneva v dan večje, se namreč ne skrivajo samo begunci z vojnih območij in iz različnih diktatur, ki bežijo za življenje in so po vseh mednarodnih standardih upravičeni do azila, ampak tudi cela vrsta različnih ekonomskih migrantov in ljudi, ki bi zgolj radi boljše življenje. Po podatkih evrostata je beguncev iz sirske vojne resda največ (122.790), toda na drugem mestu med tistimi, ki so lani najpogosteje bežali v Evropo, so Afganistanci (41.305), ki jih mednarodna skupnost demokratizira in rešuje že 14 let. Na tretjem mestu so migranti s Kosova (37.875), sledijo pa jim begunci iz Eritreje (36.990), Srbije (30.810), Pakistana (22.120), Iraka (21.330), Nigerije (19.950), Rusije (19.685) in Somalije, ki s 16.910 prebeglimi zaokroža deseterico.
Drug tak stereotip, ki se drži beguncev, je, da bežijo najrevnejši, ki nimajo ničesar, kar sploh ni res. Reveži si dragih tihotapskih prevozov čez Sredozemlje ne morejo privoščiti. Bežijo predvsem izobraženi in za svoja okolja premožnejši. Tretja povsem napačna predstava je, da je mogoče te ljudi, če jih Evropa po svojih pravilih ne more sprejeti, kadarkoli vrniti nazaj v njihove države, kar je povsem zgrešeno. Pri vojnih beguncih je kaj takega, dokler traja vojna, povsem nemogoče, mladega Eritrejca, za katerega je družina prodala vse svoje premoženje, da mu je plačala pot v Evropo, kjer bo uspel in potem pomagal tudi njim, pa tudi ni mogoče vrniti nazaj kot »luzerja«, ki je zapravil ves družinski denar in ni uspel. Zanj je edina rešitev »Evropa ali smrt«, zato tudi tolikokrat poskušajo v razpadajočih čolnih čez Sredozemlje.
Nič manjša zmota ni, da je za vse te begunce, vključno tiste z vojnih žarišč, odgovorna samo Evropa. Za svoje državljane in njihovo bedo so najmanj toliko odgovorne tudi tiste afriške, bližnjevzhodne ali azijske države, iz katerih prihajajo. Zato bi se v reševanje begunskega problema morala nujno vključiti tudi Afriška unija in Združeni narodi, kajti begunski problem je z več kot 50 milijoni beguncev, kolikor jih je bilo lani po podatkih svetovnega urada za begunce na begu, že dolgo vsesvetovni in ne le evropski problem.
Begunska taborišča?
Najmanj, kar bi Evropska unija že zdavnaj morala storiti, če seveda želi pomagati vsem tem ljudem, ki so se marsikdaj znašli v stiski tudi po zaslugi evropske oziroma zahodne politike (nekdanje in sedanje), bi zato bila zgledno urejena, s skupnim evropskim denarjem financirana in na evropskih tleh organizirana begunska taborišča, kjer bi se vsi ti nesrečneži lahko oddanili in v miru počakali na odločitev, ali jim kot azilantom pripada pravica do zatočišča, ali pa kot ekonomski migranti lahko računajo na zaposlitev v kateri izmed članic Unije, ki bi se o kvotah na vsak način morale dogovoriti. Evropa bi se s tem in z organiziranjem ustreznih humanitarnih koridorjev do takih začasnih zbirnih centrov, ubranila vsaj največje sramote, da s pribežniki ravna kot z živalmi, da ji je ljubše, če se utopijo, kot pa »odžrejo« kakšno delovno mesto Evropejcem, in da je proti njim, kot proti zavojevalskim hordam, pripravljena postavljati kilometre dolge zidove in ograje z bodečo žico.
Predvsem pa bi s takim ukrepanjem – naj besedi »begunsko taborišče« zvenita še tako zlovešče – tudi sama vsaj približno lahko ohranila status socialno pravične, demokratične in humane družbe, ki ji medčloveška solidarnost ni tuja. Kar seveda ne bi bilo pomembno samo za begunce, ampak tudi za Evropo.
