Begunci v naših srcih

V bližini Evrope so se zganile množice. Cela ljudstva. Ljudje iz nestabilnih držav afriške celine in izginulih držav Bližnjega vzhoda iščejo v borbi za golo preživetje rešitev – in to na dolgi in nevarni poti poskušajo najti v Evropi. Vsakdanji prizori komaj plovečih in prenatrpanih, že zdavnaj odsluženih barkač na poti do obal Italije sploh niso več novica. Smrt več sto beguncev v razburkanem Sredozemskem morju ne gane skoraj nikogar več. Tragedija je dosegla take razsežnosti, da je evropska javnost že zasičena in le še otopelo spremlja trpljenje množic.

A z ignoranco problem beguncev na evropskem obzidju ne bo nič manjši. Obupani klici ljudi »Tudi mi smo ljudje, čeprav smo črni«, ki si poskušajo zagotoviti osnovno eksistenco, nas vsak dan zbujajo iz otopelosti.

Evropske države so si predolgo zatiskale oči in ignorirale pozive predvsem iz Italije, da je treba ukrepati, da potrebujejo pomoč, načrt, kaj storiti z vsemi temi ljudi, ki kličejo na pomoč. Nedavni neuspešni sestanek notranjih ministrov članic držav EU se je končal brez konkretnih rezultatov. Medtem Madžarska napoveduje gradnjo štirimetrske ograje na meji s Srbijo, Italija pa podelitev začasnega azila vsem beguncem, ki bi lahko svobodno potovali znotraj schengena.

Če se Evropejci ne bomo hitro dogovorili o načrtu, kako humano, skladno z mednarodno dogovorjenimi normami reševati begunsko problematiko, se lahko zgodi popoln kaos. Evropa, ki temelji na štirih svoboščinah, bi bila močno načeta, česar si dobronamerni ljudje ne želimo. Ko rešujemo begunce, ne rešujemo le človeških življenj, ampak tudi evropsko skupnost in našo humanost. Zato ne bi bil odveč poziv našim evropskim vladam – naj ukrepajo! In to hitro.