Bentleyji in umori v Moskvi na Temzi

Samo v Veliki Britaniji je v zadnjih treh desetletjih v nepojasnjenih okoliščinah umrlo približno 30 ruskih državljanov.

Objavljeno
02. april 2018 21.07
Peter Rak
Peter Rak
Anglofilija, torej izrazita afiniteta do vsega angleškega, se zdi pozabljen termin iz nekih davnih časov. Pa vendar so jo v zadnjih dveh desetletjih obudili v Rusiji, ki z Veliko Britanijo ni bila nikoli v prisrčnih odnosih, obdobje od krimske vojne leta 1853 do krimske vojne leta 2014 pa je bilo zaznamovano predvsem z antagonizmi in konflikti. Seveda ima navdušenje Rusov nad Veliko Britanijo predvsem pragmatično ozadje, London kot ena največjih finančnih prestolnic za ruske oligarhe je odlična točka za finančne posle, vendar je britanska prestolnica privlačna za Ruse še zaradi drugih stvari.

Z nakupom prestižnih nepremičnin se njihov status navidezno spremeni, ruski povzpetniki, ki so pogosto prišli do denarja z nenavadnimi posli, se v viktorijanskih domovanjih počutijo kot del globalnega jet seta, njihov »plebejski« značaj pa pridobi (oziroma si to domišljajo) nadih nečesa bolj ekskluzivnega in svetovljanskega. Rusom imponirata tudi britanski konservativizem, navezanost na tradicijo, ter visoka pravna kultura. Če k temu prištejemo turistične čare, številne dogodke in pisano družabno življenje, ni nič nenavadnega, da se je v Londonu v zadnjih dvajsetih letih naselilo kar okoli 300.000 Rusov, zaradi česar je mesto dobilo naziva Londongrad in Moskva na Temzi. Sredstva, ki so jih ruski milijarderji deponirali v tamkajšnjih bankah in finančnih skladih, so ocenjena na okoli 200 milijard evrov, pomembne so tudi neposredne naložbe. Oligarhi kupujejo vse, od nogometnih klubov do škotskih gradov.

V intervjuju za BBC je Nataša Semjonova-Bateman, ki v Londonu vodi agencijo Usadba Britania – ta svetuje Rusom o naselitvi v Veliki Britaniji –, dejala, da je zelo pomemben tudi vidik kakovostnega šolstva, številni vpišejo svoje otroke v prestižne zasebne šole. Nezanemarljivo je tudi vprašanje varnosti, saj se premožnim Rusom, katerih otroke v Moskvi redno spremljajo v šolo varnostniki in osebni stražarji, zdi skorajda nepojmljivo, da se lahko tukaj sami pripeljejo do šole s podzemno železnico. Tisti, ki so ostali v Moskvi, so si tam omislili svoj košček Velike Britanije, saj so zgradili luksuzno naselje hiš v angleškem slogu in ga poimenovali Hyde park.

Ta »idila« se, kot kaže, z afero zastrupitve Sergeja Skripala in njegove hčere Julije končuje. Napetost raste, poleg velike »selitve« diplomatov poteka boj za interpretacijo dogodkov predvsem na medijskem področju. Rusi in tisti, ki so se postavili na njihovo stran, zahtevajo predvsem trdne dokaze o vpletenosti Kremlja. Njihov glavni argument je, da se Putin pred predsedniškimi volitvami zagotovo ne bi lotil tako nepremišljene akcije, še zlasti, ker Skripal, nekdanji agent FSB, ki je razkril Britancem imena okoli 300 ruskih vohunov na Zahodu, že osem let živi v Veliki Britaniji in ni več neposredna nevarnost za ruske interese.

Vendar so ti argumenti precej šepavi. Skripal naj bi še vedno sodeloval z britansko tajno službo MI6, in čeprav nima več dostopa do ruskih podatkov, je lahko njegovo delo analitika in svetovalca še vedno relevantno. Predvsem pa ima Rusija zelo dolg historiat obračunavanja z nasprotniki, ki so se umaknili v tujino, začenši z absurdnim umorom Leva Trockega, ki mu je Stalinov morilec v Mehiki leta 1940 s cepinom razčesnil glavo, četudi ni pomenil omembe vredne grožnje sovjetskemu diktatorju.

Samo v Veliki Britaniji je v zadnjih treh desetletjih v nepojasnjenih okoliščinah umrlo približno 30 ruskih državljanov, do primera Skripal pa je bil seveda najbolj razvpit umor Aleksandra Litvinenka, ki je bil pred desetletjem zastrupljen s polonijem 210. Strupi so pri Rusih sploh zelo priljubljeni, čeprav uporabljajo tudi druge prijeme, od klasičnega strelnega orožja do insceniranih samomorov. Razlogi za likvidacije so različni, včasih gre za obračun zaradi stvarnih interesov, neredko pa zgolj za maščevanje, manifestacijo moči in dokazovanje realnim in potencialnim Putinovim nasprotnikom, da Kremelj nikoli ne odpušča in da je njegova roka zelo dolga.

Kar zadeva dokaze o ruski vpletenosti, je verjetno precej utopično pričakovati neizpodbitno rekonstrukcijo dogodkov. Profesionalci za seboj pač ne puščajo sledi. In tudi če jih, se storilcem ne zgodi kaj posebnega – britanski preiskovalci so kot odgovorna za Litvinenkovo smrt identificirali Dmitrija Kovtuna in Andreja Lugovoja, nekdanja pripadnika KGB oziroma FBS. A prvi je zdaj velik poslovnež v Moskvi, drugi sedi kot poslanec v ruski dumi, Putin pa ga je pred tremi leti odlikoval za »zasluge za domovino«. Zastrupitev Skripala je očitno bila točka, na kateri so Britanci kljub političnim zaostritvam ter zelo verjetni finančni in gospodarski škodi sklenili potegniti črto, ne nazadnje je bil napad izveden na javnem mestu in je ogrozil tudi nedolžne meščane Salisburyja.

Nobena država ali tajna obveščevalna služba pri delu ni rahločutna, določene omejitve, ki jih ni mogoče kar poljubno kršiti, pa seveda obstajajo, sicer zadeve postanejo kaotične. Hipotetična možnost, da Moskva nima nič s Skripalovo zastrupitvijo, seveda obstaja, vendar se morajo tudi v tem primeru Rusi zavedati pregovora, da je največja kazen za lažnivca ta, da mu nihče ne verjame, tudi če govori resnico. S tem se bodo morali Putin in njegova garnitura sprijazniti in spremeniti navade, sicer bodo še globlje potisnjeni v izolacijo. Tudi tistim najzvestejšim ruskim anglofilom, ki bodo še naprej vztrajali v Londonu, njihove milijarde, luksuzne vile in bentleyji v garažah ne bodo prav nič izboljšali dvomljivega renomeja.