Berlin pri bratrancih

Onkraj morja, ki so ga Rimljani nekoč krstili za Mare Nostrum. Zato je imel evropski poslanec Guy Verhofstadt, nekdanji belgijski premier, prav, ko je v Strasbourgu izjavil, da Evropska unija - znova - ni dojela zgodovinskega trenutka in da je - znova - povsem napačno analizirala položaj v tej po številu prebivalstva največji arabski državi. Vstaji v Tuniziji in Egiptu sta namreč v resnici nekakšna repriza prelomnega evropskega leta 1989. To je te dni slikovito povedala tudi znana egiptovska kolumnistka Mona Eltahavi, ko je zapisala, da je Hosni Mubarak nekakšen arabski Berlinski zid, ki kratko malo mora pasti.

Za mnoge evropske politike in diplomate sta bili vstaji onkraj Mediterana kljub temu svojevrstno presenečenje. Kar je po svoje presenetljivo. Povezave med Evropo in arabskimi sredozemskimi državami so namreč že desetletja izjemno tesne. Trgovinska menjava je zelo velika. Finančna pomoč posameznim projektom onkraj morja tudi. Stkanih je ničkoliko kulturnih, športnih in, ne nazadnje, tudi povsem individualnih vezi. Mnogi mladi ljudje, ki danes protestirajo na ulicah Kaira, Tunisa ali Amana, imajo bratrance v Parizu, Madridu in Londonu, duhovito pravi Timothy Garton Ash.

Zakaj potem takšno nepoznavanje, sprenevedanje in mlačnost Bruslja in zunanje ministrice Catherine Ashton ob dramah v Tunisu in Kairu? Odgovor je po svoje preprost. Za Evropsko unijo je bila »stabilnost« diktatur onkraj Sredozemlja vselej pomembnejša od grobega teptanja človekovih pravic in zaprtih ali pobitih opozicijskih voditeljev. V francoskih knjigarnah je danes znova videti posmehljive ponatise knjig z naslovom Naš prijatelj Ben Ali. Francoski predsednik Nicolas Sarkozy je še pred dobrim letom kričal, da je treba podpreti Hosnija Mubaraka, kajti njegova alternativa da so samo Muslimanski bratje. Je potem kaj nenavadnega, da je italijanski premier Silvio Berlusconi pred začetkom včerajšnjega vrha v Bruslju javno podprl Mubaraka in njegovo vizijo prehoda v demokracijo?

Bruselj očitno premalo pozna arabski svet in politično vrenje v njem. To je jasno dokazal že v primeru Palestine. Po smrti Jaserja Arafata je ves zahodni svet Palestince poklical na prve demokratične volitve, ko pa je zmagal Hamas, kar je bil edini logični izid, je zmagovita politična struja doživela popoln bojkot. Hamas je naenkrat postal teroristična organizacija, palestinsko-izraelski konflikt pa se je tudi zaradi takšne politike Zahoda znova znašel v slepi ulici.

Strah pred islamskimi gibanji z one strani Sredozemlja je povsem odveč. To je jasno pokazala zdajšnja egiptovska revolucija. Na Tahrirju namreč nihče ne kriči Alahu Akbar. Demonstrante bolj kot vera mučijo druge, življenjsko pomembnejše stvari. Šele popolnoma svobodne volitve bodo pokazale pravo razmerje političnih moči v Egiptu. Šele po volitvah bo jasno, kako močni in vplivni so dejansko Muslimanski bratje in druga islamska gibanja. Do takrat pa bi morala evropska diplomacija navezati stike z vsemi pomembnimi voditelji islamskih gibanj, ne le v Egiptu, ampak tudi v drugih arabskih državah. Najprej s tistimi, ki so bili doslej povsem odrinjeni iz vsakršnih političnih procesov in pogajanj.

Tem državam je Bruselj še včeraj prijazno ponujal Sredozemsko unijo. A s kom? Unija z diktatorji je namreč že po logiki žanra slaba unija. In zelo pomenljivo je, da so to resnico prej kot načitani bruseljski evrokrati svetu odkrili demonstranti s kairskega trga Tahrir.