Ost vstajniškega vrenja na ulicah in trgih slovenskih mest je bila v zadnjih tednih in mesecih res usmerjena predvsem v vlado Janeza Janše, za kar si je odhajajoči premier precej kriv tudi sam, saj se je s svojimi nespametnimi, provokativnimi, celo žaljivimi izjavami na račun nezadovoljnih množic postavil v vlogo strelovoda za sproščanje nakopičenih frustracij.
A pričakovati, da se bo vstajniško gibanje zaradi njegovega odhoda z oblasti izpelo, bi bilo naivno. Janša je namreč samo eden najbolj eksemplaričnih, še zdaleč pa ne edini akter političnega sistema, ki je v zadnjih dveh desetletjih postal popolnoma neodziven na interese in zahteve državljanov, pa čeprav se za svojo legitimnost sklicuje prav nanje. Nezadovoljstvo obujene civilne družbe ima precej širši nabor naslovnikov, usmerjeno je proti vsej eliti, tudi tisti z leve, ki je pravzaprav tlakovala pot nepremišljeni in brezkompromisni varčevalni politiki pravkar padle vlade.
Naraščajoči del državljanov nima občutka, da jih sedanje elite zastopajo, občutek ima, da njihovega glasu ni slišati nikjer, ne v parlamentu, ne v vladi, ne v nastopih strankarskih veljakov, ne v dialogu socialnih partnerjev, zato so v obupanem klicu po spremembi zasedli edini forum, ki jim je ostal – ulico.
Na tej točki si moramo tudi mediji naliti čistega vina in priznati svoj del krivde. Nenehno zatekanje k enim in istim mnenjskim voditeljem je naredilo svoje in medijski prostor zožilo na duele razmeroma skromnega nabora vsevednih (kvazi)strokovnjakov, ki že dolgo niso več sposobni ponuditi svežega pogleda in novih idej.
Zato je postalo nujno presekati tovrstno prakso in odpreti prostor novim obrazom, ki so sposobni o krizni sedanjosti in poteh iz nje razmišljati drugače, brez bremena ideološko-zgodovinsko-osebnih zamer in brez okovov vsenavzoče strankarske politike.
Delov projekt Revolt in alternative je eden izmed poskusov v tej smeri, ki je tudi nas, njegove oblikovalce, pozitivno presenetil zaradi silnega odziva ljudi, ki jim ni vseeno. Množica neobremenjenih, svežih avtorjev je v zadnjih dveh mesecih nesebično ponudila svoje razmišljanje in predloge o preseganju politične in ekonomske krize, tudi petkova javna tribuna v Mariboru je pokazala, da so doslej politično neaktivni posamezniki pripravljeni razmisliti o svoji prihodnosti. Čeprav se nekatere izmed predstavljenih pobud morda zdijo nekoliko naivne, so izjemno dobrodošle, saj je brezidejnosti in cinizma dovolj že v obstoječih političnih strukturah.
Kaj je torej ključno sporočilo uspeha Delovega projekta Revolt in alternative? Predvsem dokaz, da čeprav bi nas rada sedanja elita prepričala, da nima tekmice, da smo torej obsojeni na usodno izbiro »z nami ali v prepad«, to še zdaleč ni res. Ljudje niso (več) apatični, ampak so željni participacije pri načrtovanju in realizaciji naše skupne prihodnosti. Zato bo morala sedanja vrhuška razmisliti, kako jih pripustiti k (so)odločanju. Če ne, si bodo to pravico prej ali slej vzeli sami. Ne nujno na lep način.
Tiskane izdaje
