Bi, pa tudi ne bi

Ko je pred časom iz WikiLeaksa pricurljalo, da bo v zameno za to, da bo ameriški predsednik gostil slovenskega premiera, Slovenija sprejela kakega zapornika iz Guantanama, je Borut Pahor to odločno zanikal. Nato pa je ravnal, kot da je vse res. Dejstvo je, da je bil na obisku pri Baracku Obami in da je nemudoma po njegovi vrnitvi vlada v državni zbor vložila zakon, ki naj bi dal pravno podlago za to, da bi Slovenija lahko sprejela koga, ki bi ga Američani odslovili iz Guantanama.

V vsakem primeru je Slovenija ZDA dala neko zavezo. A dejstvo je tudi, da slovenska javnost izpolnitvi te obljube ni naklonjena. Ko so, denimo, prejšnji mesec v Delovi anketi postavili vprašanje o tem, ali naj Slovenija sprejme ameriške zapornike iz Guantanama, je kar tri četrtine vprašanih odgovorilo, da temu nasprotujejo. Nasprotovati tako odločnemu stališču javnosti je za vsako vlado težko, saj se to slejkoprej pozna pri naklonjenosti javnosti in posledično pri volilnem rezultatu. Borut Pahor pa je morda še bolj kot kdo drug dovzeten za prilagajanje javnemu mnenju.

Nedvomno bi sprejetje ameriških taboriščnikov pograbila opozicija, pa tudi v koaliciji še zdaleč ni videti kakšne enotnosti o tem vprašanju. Nazadnje bi Pahor pri tem vprašanju lahko ostal bolj ali manj sam. Odločitve o tem vprašanju pa sam ne more sprejeti. Tudi če bo pravna podlaga sprejeta, bo o uradni ameriški prošnji za sprejem konkretnih ljudi iz Guantanama nazadnje odločil državni zbor.

Zavrnitve ameriške prošnje pa si Slovenija skoraj ne more privoščiti. Če bi ZDA uradno vložile prošnjo za sprejem zapornikov, Slovenija pa bi jo zavrnila, bi bil to svojevrsten precedens in kar mali škandal v meddržavnih odnosih. Zato, kot kaže, vlada igra na to, da bo sicer pripravila vse potrebno, da omogoči sprejem taboriščnikov, bo pa tudi poskušala javnosti jasno predstaviti – in s tem tudi namigniti Američanom –, da temu sprejemu v proceduri slabo kaže. Potem pa lahko samo upa, da uradne ameriške prošnje kljub vsemu vendarle ne bo.