Tiskane izdaje
Sporazum o enkratnem odpustu več kot leto neplačanih računov prejemnikom socialnih pomoči z župani, šefi komunalnih in državnih podjetij, ki se bodo projektu pridružili, v ljubljanskih Križankah danes podpisuje premier Miro Cerar. To je dogodek, kakršnega od osamosvojitve še ni bilo.
Še najbolj podobno je bilo morda, ko so v času prejšnje vlade Alenke Bratušek poslanci naglo odločali o milijardnem odpisu bančnih dolgov. Sanaciji bank po domače. A tam ni šlo za prostovoljnost. Še na misel nikomur ni prišlo, da bi delničarje ali obvezničarje vabil na slovesnost v Križanke, kjer bi se prostovoljno s podpisom dogovora s šefom vlade pridružili dolgonosim davkoplačevalcem. Vsote so pri posameznih bankah tudi tisočkrat presegale seštevek vsega, kar bo zdaj odpuščeno revnim.
Pri »odpuščanju«, pa naj gre za banke, tajkune, reveže ali šolska kosila, ki bodo prihodnje leto nekoliko bolj subvencionirana, je vtis brezplačnosti zavajanje. Vse bomo plačali. Le da za odpis obveznosti prejemnikom socialne pomoči daleč najmanj. Koliko jim bo odpisano, ne moremo povedati. Vlada ni izračunala. Povedali pa so, da bo na državni ravni omejitev za odpise leto starih neplačanih računov prejemnikov socialnih pomoči milijon evrov. Večina tako ali tako ne bi bila plačana, upravičencev bi lahko bilo tudi sto tisoč, je ocenila ministrica Anja Kopač Mrak.
Preračun o desetih evrih po revežu, kar te številke pomenijo, je že sprožil nekaj zanimivih polemik. Za šole, vrtce, komunalna in druga podjetja vlada ni predstavila niti tako skopih številk. Čeprav so vsa podjetja državna. Odpuščalo se bo prostovoljno, so iz vlade pojasnili, zakaj ni obveznih podatkov, da bi poslanci smeli odločati o zakonu, ki so ga v vladi spisali veliko bolj na vrat na nos, kot nekoč o sanaciji bank. Tako na vrat na nos, da so morali v petek popravljati vse člene. Kakšnega celo dvakrat.
V državi, ki je dala milijarde bankam in so jo več stali bankroti celo majhnih in nepomembnih tajkunov, odpisa še za prejemnike socialne pomoči ni mogoče veliko kritizirati. A vendarle: v kakšni boljši državi bi poslanci odpust, če so se zanj že odločili, uzakonili tako, da bi naložili državi in občinam, da prejemnike socialnih pomoči le še obvestijo, da teh dolgov ni več. Luknje, ki so jih s tem povzročili, pa bi morali zapolnili iz državnega proračuna. Ker tega poslanci niso storili, bodo najbolj revne občine še nekoliko bolj revne, državna bilanca pa za droben odtenek bolj grška.
A pač ne živimo v urejeni državi, ampak v takšni, ki kot vroč kostanj na druge prelaga finančna bremena svojih odločitev in v kateri bodo reveži zdaj pisali množice prošenj na razne naslove, da jih uradniki in finančniki preverijo, ali so njihove položnice že »za odpust«. Po logiki, da imajo prejemniki socialne pomoči pač čas, državnim in občinskim uradnikom pa je nujno zagotoviti več dela in še kakšno dodatno dosmrtno zaposlitev.
Birokratizacija revščine
Najbolj revne občine bodo še nekoliko bolj revne, državna bilanca pa za droben odtenek bolj grška.
Objavljeno
19. julij 2015 18.21
