Blagor naivnim

Pravilno izhodišče protestnikov je v naivni ideji pravičnosti.

Objavljeno
11. marec 2013 19.51
Posodobljeno
11. marec 2013 20.00
PROTESTI
Janez Markeš, Sobotna priloga
Janez Markeš, Sobotna priloga
Danes o kulturni potrebi po predčasnih volitvah vemo že nekaj več kakor pred tednom dni. Za seboj imamo izkušnjo prvih »koalicijskih usklajevanj«, prav tako izkušnjo sobotne demonstracije, prve protestniške akcije po konstruktivni nezaupnici dozdajšnje vlade. Obnovimo še spomin: smo na dobri prvi četrtini parlamentarnega mandata, ki je bil podeljen na regularnih demokratičnih volitvah. Dodati pa je treba tudi to, da je po dobri prvi četrtini tega mandata in po simptomih nove »prehodne« politične združbe vse manj videti obrise volje volivcev in vse bolj pat položaj (države in družbe), ki ga je politična elita organizirala okrog preostankov državnega premoženja.

Zelo dobro sporočilo sobotne demonstracije je bilo, da so protestniki po formuli enosti v različnosti tako po številu kot vsebinsko povsem prepričljivo pokazali, da jim doslej ni šlo le za odstranitev dozdajšnje vlade, temveč za načela, in da glede njih tudi v prihodnje niso pripravljeni popuščati. Po drugi strani je bilo zelo slabo sporočilo usklajevanj »koalicijskih partnerjev« to, da se je ost problema zasvetila pri vprašanju, ali bo energetika (s svojim štirimilijardnim tokom denarja) pripadla PS ali DL.

Izhodiščna ideja protestnikov je bila tale: da, državo moramo ekonomsko rešiti, izdelati je treba hitre in učinkovite ekonomske modele, toda torišče dogodkov, ki bodo sledili, mora biti v naivni misli, da mlade brezposelne družine ne morejo biti v položaju, ko svojih otrok ne bi mogle dostojno prehraniti. In narobe: izhodiščna ideja etabliranih (predvsem levih) strank nove morebitne koalicije je še naprej ta, da se o toksični trdnjavi bančnega sistema ne razpravlja drugače kakor v že znani in ponavljajoči se smeri dokapitalizacij, mega državnih investicij, za mir v državi pa se bobna nespremenljivost socialnega, zdravstvenega in šolskega modela. Te se bo vzdrževalo z dodatnim zadolževanjem prihodnjih rodov, krčilo pa s prefinjenim občutkom za socialno demagogijo, ki so je ljudje v Sloveniji navajeni, saj je v dolgih desetletjih že dobila folklorne razsežnosti.

»Divja« protestniška načelnost proti politično artikulirani »demokratični« nenačelnosti etabliranih strank torej določa vrednost ideje o predčasnih volitvah. Forma demokracije – če se izrazimo na splošno – se sesede vase na točki, v kateri izparijo njena načela. Konkretno govorjeno pa mrtvi tek nenačelnosti v Sloveniji teče vse predolgo, povrhu to začenja usodno vplivati na življenjski – za nekatere pa celo že preživitveni – standard.

Za protestniško gibanje je pač mogoče reči, da se v nasprotju z drugimi političnimi subjekti spočenja od spodaj navzgor. To pomeni, da bi nastanek nove stranke, v katero bi se tako gibanje kristaliziralo, v govorici demokracije prinesel najmanj nekaj novega in osvežilnega. Toda tu se pogovarjamo, da je ura pet pred dvanajsto, da torej ni več časa za pretirano odmaknjenost političnega eksperimenta. Kakor zdaj kaže, bi bile hitre predčasne volitve in hiter nastanek nove stranke še najboljši dogodek iz registra demokratičnih želja.