Tiskane izdaje
Pa smo ga dobili. Prvega slovenskega terorista. Po priznanju, da je sodeloval v mreži za novačenje borcev Islamske države, je Rok Žavbi, slovenske gore list iz Pšajnovice nad Tuhinjsko dolino, na beneškem sodišču dobil dobra tri leta zapora.
Žavbija sicer ne moremo uvrstiti v zadnje čase tako popularizirani prototip islamskega terorista, med »volke samotarje«, kakršni so v zadnjih tednih morili v Londonu, Sankt Peterburgu in Stockholmu, če se osredotočimo le na staro celino. Nihče ne more z gotovostjo trditi, da veteran sirske vojne to sčasoma ne bi mogel postati, a pred sodnikom se ni znašel zaradi pripravljanja konkretnega napada, ampak zaradi logistične podpore teroristični organizaciji.
Po doslej znanih podatkih se je v teroristični mreži znašel z »asistenco« skrajnega imama Bilala Bosnića, bojne izkušnje na sirskih bojiščih pa si je nabiral, to je treba poudariti, v času, ko so tamkajšnji uporniki, ne glede na svoj svetovni nazor, še veljali za zaveznike Zahoda, torej tudi Slovenije, v prizadevanjih za strmoglavljenje režima Bašarja al Asada. Je torej dober primer tanke ločnice med teroristom in borcem za svobodo.
A njegov primer slovenski politiki in družbi ponuja še precej pomembnejše sporočilo, in sicer, da zazibanost v navidezno varnost, blažena ignoranca do ključnih globalnih problemov, ne pomeni, da nas bodo ti obšli. Zato je ta, v resnici precej nepomemben dogodek dobra priložnost, da se vprašamo, katere so tiste ključne aktualne grožnje naši varnosti in kako se spoprijeti z njimi.
Odgovor se gotovo ne skriva v »gasilskem« postavljanju ograj na mejah. Problemov bližnjevzhodnih kriznih žarišč, balkanskih varnostnih temnih lis, družbene neenakosti, migracij, integracije in podobnega se bo treba lotiti skupaj, neposredno in premišljeno, predvsem pa na način, ki bo omogočil njihovo postopno razreševanje in ne le dodatno zapletanje. Ker eno je jasno − če jih bomo še naprej ignorirali, nam posledice ne bodo ušle. Primer Roka Žavbija je zgolj pomenljiv namig.
