Blaževo dobro delo

Za pošten posel sta potrebni vsaj dve pošteni stranki. Vsaka zastavi svojo besedo in svoj podpis. Kadar pa tvoj poslovni partner sklene posel s tabo s prevaro, je posel goljufiv. Kot sta poskušala v ponedeljek v imenu zavarovalnice Vzajemna skleniti z mano pogodbo za zavarovanje raka Blaž in Mateja. Od takrat veliko mislim na njiju.

Kognitivni znanstveniki so ugotovili, da je najbolj zanesljivo vodilo v življenju notranji občutek. Ta pove več kot toča besed in več kot posamični izmerjeni podatki. Blažev in Matejin delodajalec, direktor podjetja Finmart, mi je poslal dopis, v katerem piše, da je za »nastalo situacijo« kriv eden od njiju. Ni napisal, a prepričana sem, da je mislil na Blaža.

Blaž je bil tisti, ki se mi je zlagal, da bom morala plačati za zdravljenje raka, ko ga bom nekega dne dobila, precej denarja. Bolje je, da se zavarujete, je rekel. In to je bila prevara, saj plača zdravljenje raka javna zdravstvena blagajna. Zavaroval bi me, za kar sem že zavarovana. »Nastala situacija« pa je dejstvo, da smo mediji začeli o prevarah zavarovalnih agentov govoriti na glas.

Mateja je po mojem občutku profesionalna rutinerka, agentka z licenco, ki je hotela z menoj opraviti tehnični del posla – skleniti telefonsko zavarovalno polico. Blaž pa je mlad fant, človek z energijo, spreten govorec, poln idej, sposoben in podjeten, morda celo z univerzitetno izobrazbo, a brezposeln, kot jih je 120.000 v državi. Da si zasluži kak fičnik, mora cele dneve lagati strankam v uho. Morda niti ne pozna zdravstvenih pravic in ne ve, da laže. A tudi če ve, je to gotovo njegova edina izbira. Mora lagati, da se preživi. Zavaja take, kot je on sam, male ljudi, ki jih pesti kriza in se v strahu, da bodo dobili raka, lahkoverno zavarujejo. Neskončno mi je žal za Blaža.

Ta teden smo v naši družbi v resnici obrnili nov list s tem, ko smo se z »nastalo situacijo« soočili. Blaž in Mateja nista edina, ki zavajata. Oglasilo se mi je še nekaj zavarovancev Vzajemne, ki se jim je zgodilo isto že pred časom. Javni zdravstveni blagajni tudi. Zveza potrošnikov pa pravi, da je agresivno trženje stalna praksa ne samo Vzajemne, ampak slovenskih zavarovalnic nasploh. To dela 6000 agentov. Če lažejo samo pol toliko kot Blaž in pokličejo vsak dan vsak po pet ljudi na uro, je to 240.000 ljudi na osemurni delovnik. Je torej z lažjo prepreden vsakdanjik vsakogar izmed nas? Bi bilo to kaj čudnega? Ne.

Vsak dan se srečujemo s strukturami državnega kapitalizma, ki so uvedle poslovno kulturo, zasnovano na prevari. Ponarejajo spričevala, s fiktivnimi pogodbami izčrpavajo podjetja, ukradli so nam tovarne, z milijonskimi krediti izčrpavajo banke, torej nas, ki hranimo v bankah svoj denar. Nič čudnega, če so se začeli ljudje obnašati, kot da je brez prevare nemogoče uspeti. Porazno je, če to drži.

Državne institucije in zavarovalnice bodo zdaj lahko pokazale, ali so sposobne izločiti iz procesov tiste, ki so dejansko krivi za takšno poslovno kulturo, da ji uspeva zgolj s prevaro. Se lahko Blaž upre?