Tiskane izdaje
V številnih južnoameriških državah se majejo tla pod nogami levičarskega bloka. Vpliv pridobivajo alternativne politike. Južna Amerika se premika – če ne na desno, pa vsaj k sredini.
Levica je marsikje v Južni Ameriki že pred časom dobila posebne karakteristike – je zmes socialno usmerjenih politik, vpletanja države v gospodarstvo, populizma in nacionalizma. Ni več povsem rdeča, saj promovira tudi bolj zmerne komunistične in socialistične ideje. Postaja torej svetlejša, njenemu širjenju pravijo rožnata plima.
Volilni pretresi v Argentini in Venezueli ter poglabljanje politične krize v Braziliji nakazujejo še dodatno krhanje levega bloka. Na nedeljskih parlamentarnih volitvah v Venezueli opozicija socialistom po 16 letih na oblasti ni zgolj izmaknila večine, ampak je dosegla uspeh, kakršnega niso pričakovali niti največji optimisti v njenih vrstah – v nacionalni skupščini bo zasedla kar dve tretjini sedežev. To pomeni, da bo v njenih rokah odslej vrsta vzvodov, med drugim spreminjanje ustave, odstavitev vrhovnih sodnikov in celo odpoklic predsednika. Slika je precej podobna v Argentini, kjer se po 12 letih nazadanje končuje vladavina dinastije Kirchner. Volivci so namreč prejšnji mesec prav tako odločili, da je čas za spremembe – na predsedniških volitvah so podprli kandidata opozicije Mauricia Macrija. V Braziliji je medtem še naprej na udaru levičarska predsednica Dilma Rousseff. Ne le, da je bila njena zmaga na predsedniških volitvah pred dobrim letom dni zelo tesna – danes uživa približno desetodstotno podporo, poleg tega pa ji grozi še ustavna obtožba.
Skupni imenovalec teh premikov je šepanje gospodarstva – padec gospodarske rasti, inflacija ter s tem povezano poglabljanje neenakosti, migracije, razmah nasilja in nestabilnosti. Gospodarska in družbena klima sta kot nalašč za razmah nejevolje. Oblasti v omenjeni trojici držav se drži tudi madež korupcije, na kar so začeli javno opozarjati, vsaj v Braziliji pa v okviru afere Petrobras tudi preganjati. Poleg tega so volivci marsikje preprosto naveličani dolgoletne vladavine levičarskih strank.
Politični obrat v Argentini in Venezueli ter kriza v Braziliji nakazujejo na vzpon bolj desno usmerjenih, neoliberalnih vlad v Južni Ameriki, ki bodo za razliko od svojih predhodnic večji poudarek namenile gospodarstvu kot socialnim politikam. A kljub temu ne gre pričakovati, da bodo revne južnoameriške množice ob socialne ugodnosti, ki so jih uživale zadnja leta. Ne le, da se jim te nočejo in ne morejo odpovedati, za njihovo ohranitev se zavzemajo tudi bolj desno usmerjeni politiki, kot je, denimo, novi argentinski voditelj Macri. Zdi se, da postajajo socialni programi za najrevnejše v regiji stalnica tako levih kot desnih politik. Kako tudi ne, saj revščina in neenakost v regiji še zdaleč nista odpravljeni, marsikje se celo poglabljata.
Navsezadnje pa drži tudi to, da tako kot je levica v Južni Ameriki drugačna od evropske ali tiste v ZDA, tudi južnoameriške desnice ne gre primerjati z njenimi sestričnami drugod po svetu.
