Blišč in beda

Danes bi lahko pekla vest vse, ki se napajajo iz skritih pip v zdravstvu. Nekatere neprimerne poteze seveda vidimo vsi. Zato bi lahko vprašali arhitekte, ki so načrtovali bleščečo, v steklo in marmor oblečeno zgradbo Onkološkega inštituta Ljubljana, ali se počutijo dobro. Lahko bi vprašali gradbene barone, ki so več kot desetletje gradili in so cene njihovega dela zrasle v nebo, ali so zadovoljni. So zadovoljni vsi tisti ministri in vlade ter uslužbenci na ministrstvu, ki so to omogočali? Danes bi resnično lahko marsikoga vprašali, kako se počuti, ko sliši, da bolniki ne morejo biti pravočasno zdravljeni.

Stavba onkološkega inštituta je bleščeča, toda bolniki v njej čakajo. Zakaj? Ker so prej našteti odlično zaslužili in je ostalo premalo denarja za medicinsko opremo, brez katere ni sodobnega zdravljenja. Bolnikov ne zdravijo zidovi, ampak zdravniki, ki potrebujejo preiskave, aparature, zdravila.

Toda v Sloveniji smo celotno zdravstvo (in še katero drugo področje) zastavili kot neizčrpen vir zaslužka gradbenega lobija, pa čeprav na račun najhuje bolnih. In to je v resnici sprevrženo. Sram bi moralo biti tudi vse tiste, ki jemljejo provizije, ko kupujejo v imenu bolnikov zdravila, obliže in epruvete od dobaviteljev. V tla bi morali gledati vsi, ki se okoriščajo na račun bolnikov. Ker tudi zaradi njih zmanjkuje denarja za zdravljenje. Zaradi takih skorumpirancev bolni umirajo, državljani postajajo revni, otroci lačni. Zaradi tistih, ki so odnesli na stotine milijonov evrov iz bank, a jih niso vrnili, Slovenija tone v revščino. Lahko bi jih bilo sram in lahko bi jih pekla vest.

Naivno? Morda. Toda brez tega sramu, brez odločitve vsakega posameznika, da bo pošten – pa kakorkoli naivno že se to sliši –, naši družbi in državi ni pomoči.