Bodeče

Žice, ograje, zidovi ... niso nikoli v zgodovini ničesar rešili.

Objavljeno
16. december 2015 22.26
Boris Šuligoj
Boris Šuligoj
Bodeče žice, ograje, visoki zidovi ... niso nikoli v zgodovini ničesar rešili. Troja je padla obrambnemu zidu navkljub, Kitajski zid, sinonim zidu v glavah, seveda ni mogel zaustaviti Mongolov in Hunov, Berlinski zid so razprodali po koščkih kot spomenik človeški neumnosti. V Ljubljani še zmeraj vsako leto organizirajo pohode in tek po poteh okupiranega, z bodečo žico obdanega glavnega mesta ... Fašistični »dosežek« v Ljubljani in vsi pohodi ob njem niso nič vplivali na zgodovinski spomin in zavest današnjih oblastnikov. Kot da je z eno žico, čeprav še tako ostro in nevarno, mogoče preusmeriti tok svetovnega dogajanja.

»Če bi prišli ljudje, begunci z druge strani po Kolpi, bi jim pomagal dvigniti ograjo, ne bi jih pustil v reki, saj so ljudje,« je rekel Belokranjec. Premier morda razume politično matematiko krojačev evropske oblasti, zagotovo pa ne razume Kolpe, ne razume Istre. Za koga dela, torej? Podobe prerezanih srn in jelenov so le bleda senca v primerjavi z logiko, ki nas vrača tako globoko v mračno zgodovino, za katero zmeraj znova prisegajo, da so jo že zdavnaj presegli. Oblast je z zadnjimi ukrepi prehitela samo sebe in pokazala zrcalno nasprotje etike, morale in drugega leporečja, ki ga vsak dan pridiga iz očitno preudobnih naslanjačev in ob očitnem pomanjkanju zavedanja, komu služijo vladarji.

Bodeča žica je samo vršiček, samo majhen, nerodno razgaljen košček dometa vladarjeve zavesti. Kako lahko s takšne ideološke predpostavke obvladuje vsa druga še veliko kompleksnejša in zahtevnejša opravila in naloge? Kako je mogoče zaupati v takšne spone ujetemu liderju, ki o sebi samo govori, da je razsvetljen, moralno etičen, napreden, levi, socialen, operativec, učinkovit organizator, inovator, kapetan moštva ...? Tu se šele skrivata past in prava podoba žiletkaste ovojnice.