Na televizijskih programih National Geographic boste v prihodnjih dnevih v oglasnih blokih občudovali vodnata bogastva Slovenije. K bistri Soči, na najlepše dele morske obale, k jezerom in slapovom, v terme in na požirek odlične vode iz pipe vabijo olimpijska zmagovalka Sara Isaković, ugleden morski biolog, strokovnjakinja za zdravje in velnes in direktor Skupnosti slovenskih naravnih zdravilišč. Z razkošno kampanjo Slovenska turistična organizacija našo državo promovira kot deželo zdravih voda in vabi zahtevnejše turiste, ki visoko cenijo ohranjeno naravo. Tudi sama bi se takoj preselila v državo iz oglasnega spota, če že ne bi živela v njej.
Ni mogoče oporekati, da Slovenija z vodo nima sreče. Malokatera država se lahko pohvali s pitno vodo iz pipe. Preskrba s pitno vodo in odvajanje odpadnih voda sta brezplačna. Padavin je v večjem delu države dovolj, zato so ukrepi varčevanja z vodo redki. Reke so še dovolj vodnate, podzemnih vod je še dovolj, odlična je tudi kakovost večine kopalnih vod.
A ta slika je izkrivljena, ker prikazuje le povprečje. Iz njega štrlijo anomalije, ki bi jih morali odpraviti, če se hočemo še naprej hvaliti z modro zeleno Slovenijo. Žal smo ljudje evolucijsko »narejeni« tako, da v obdobju debelih krav ne razmišljamo o suhih. To se kaže že v našem odnosu do podnebnih sprememb, migracij, hrane ter tudi v odnosu do vode, kar pa se nam lahko vsak trenutek maščuje. Če bi bila edina pitna voda, do katere bi lahko prišli, tista iz plastenk, ki jih polnijo globalne multinacionalke – kar se z našo vodo že dogaja –, bi skrbno pazili na vsako kapljico.
Vodni krog je neusmiljen in hkrati neskončno ranljiv, kar je nazorno pokazalo iztirjenje vlaka in razlitje kerozina pri Hrastovljah, ki je ogrozilo preskrbo s pitno vodo celotne slovenske Istre. Dejstvo, da več kot tretjina države leži na kraškem območju, kjer vsako onesnaženje hitro doseže podzemno vodo in se širi v neznane smeri, bi moralo spodbuditi k aktivnejši skrbi za vodne vire.
Katere so ključne težave? Na javno vodovodno omrežje še vedno ni priključena dobra desetina prebivalcev, brez priključka na javno kanalizacijo pa jih je še okoli pol milijona. Delno je to posledica razpršene poselitve, vendar se to sliši kot slab izgovor ob dejstvu, da v iste zaselke in vasi napeljujejo »optiko«, medtem ko »prebivalci pijejo vodo iz kapnic, ki jo morajo prekuhavati«.
Industrija pri nas še ni ponotranjila načela onesnaževalec plača, sicer se ne bi zgodila onesnaženja kot v primeru Kemisa, Termita in Ekosistemov. Kmetijstvo še vedno deluje mimo tega načela, čeprav ogroža pitno vodo s pesticidi, gnojili in veliko porabo vode. Ena sama neprevidnost ali malomarnost lahko ogrozi oskrbo s pitno vodo za več sto tisoč ljudi. Upravljavci vodovodov zato pozivajo k prepovedi pesticidov na najožjih vodovarstvenih območjih.
Tudi prebivalci v odtoke spuščajo vse mogoče, misleč, da bodo čistilne naprave vse očistile. A marsikatera ne deluje dovolj dobro, v poletnih mesecih odpove in sama postane vir onesnaženja, številnim novim onesnaževalom (mikroplastiki, ostankom zdravil in hormonskim motilcem) pa naprave še niso kos. To slabša kakovost virov pitne vode – delež vodovodov, kjer je potrebna stalna dezinfekcija pitne vode, se povečuje – in zdravje vodnih ekosistemov.
Tu je še nespametno urejanje voda, katerih struge smo zravnali in zabetonirali, poplavna območja pa pozidali. Odločiti se bo treba tudi o uporabi rek za proizvodnjo obnovljive energije. Hidroelektrarne na Muri so, upam, za vedno preteklost, glede hidroelektrarne Mokrice in hidroelektrarn na srednji Savi bitke še potekajo.
Tehtanje med »javnim interesom varovanja zdravja oziroma podnebja« ter »javnim interesom varovanja narave« mora biti zelo tankočutno. Težave z vodo še ne bodo tako hitro zvodenele.