Tiskane izdaje
To, da ni vseeno, v kakšnem okolju ali v katerem delu sveta se človek rodi, je stara resnica. Žal ničkolikokrat potrjena. In še vedno nespremenjena. Svet, ki kliče po pomoči, ni le del skorajda imaginarnega, včasih le stežka predstavljivega, morda nikoli videnega koščka nerazvitega dela našega planeta, ampak je lahko oddaljen le korak ali dva.
Vprašanje pa je, ali in koliko si ljudje sploh želijo imeti uvida v obrobni del družbe in v njegovi podobi in obstoju najti izziv za ukrepanje. Pa ne le z donacijami, s katerimi rešujemo življenja otrokom v Afriki – 15 evrov zadostuje za cepljenje petih otrok proti otroški paralizi, 71 evrov za celoletno osnovno zdravstveno pomoč, ki vsebuje zdravila in medicinske pripomočke za oskrbo 25 otrok –, ampak z neposredno pomočjo revnim oziroma socialno ogroženim v neposredni bližini. Z dobrimi deli, ki ne osrečijo le obdarovanega, ampak tudi tistega, ki daruje.
Včasih je treba res malo za doseganje velikega, za obojestransko dobro. Poglejmo cepljenje. Pri nas ga ljudje precej odklanjajo; celo med zdravniki se jih, denimo, proti sezonski gripi cepi le tretjina. Po drugi strani pa je dokazano, da bi v nerazvitih državah, kjer otroci umirajo zaradi bolezni, ki so pri nas – tiste, ki še niso izkoreninjene – danes razumljene kot le občasni nebodigatreba, s cepljenjem lahko preprečili kar 17 odstotkov smrti. Ali debelost. Neverjetna in nerazumna polarizacija sveta na razvite in nerazvite ima že nekaj časa dodatno obratnosorazmerno vzporednico v preskrbi s hrano. V razvitem svetu je danes predebelih že 33 odstotkov otrok; v revnih deželah njihovi vrstniki umirajo zaradi prestradanosti.
V sami razsežnosti življenja pa smo si vsi enaki. Rodimo se, živimo in umremo. Razlika v kakovosti bivanja je (lahko) velikanska, čeprav bi tudi na tej ravni morala vladati enakost – a kaj, ko je premoč v dokazovanju moči in poseganju po njeni plamenici vedno znova močnejša od modrosti, pod okriljem katere bi človeštvo lahko res v celoti užilo svoj obstoj.
A takšna nesorazmerja in hlastanje po denarju, ki ga (nekaterim) očitno ni nikoli dovolj, odsevajo tudi v različnih mikrodogodkih. Poglejmo dogajanje z državnim programom presejanja Dora, namenjenim zgodnjemu odkrivanju raka na prsih, najpogostejšega raka pri ženskah pri nas. V sklopu tega programa ženskam opravijo mamografijo v starosti med 50. in 69. letom; pri marsikateri nič hudega sluteči pacientki odkrijejo bolezen v zgodnji razvojni fazi, ko je ta še ozdravljiva.
Tovrstni programi so nadvse uspešni. Če seveda država poskrbi za njihovo nemoteno delovanje. Pri nas pa se to ni zgodilo. Po uspešnem zagonu se že dolgo zatika. Postopna širitev programa s širšega območja Ljubljane po Sloveniji se je zataknila v sistemsko-izvedbenih ovirah. In tako na območju Maribora, kjer bi Dora morala zaživeti že davno, ženske še vedno nimajo zagotovljene tovrstne preiskave. Obljubljane enakosti ni. V začetku tedna so mobilno enoto tega programa resda preselili na območje Vrhnike, a veliko je še lis na zemljevidu Slovenije, ki ostajajo nepokrite.
Oktober je mesec boja proti raku dojk. Rožnati oktober. Za uvod vanj je slovensko združenje za boj proti raku dojk Europa Donna poskrbelo z dobrodelnostjo. S tekom in hojo za upanje. Zbrani denar bodo dobili otroci iz socialno ogroženih družin – ker stiska ne kliče le po sočutju in pomoči, ampak mora pomagati pri odpiranju srca in oči. S sporočanjem otrokom v stiski, da niso sami, in s sporočilnostjo družbi kot celoti, da je skrb za zdravje treba vtkati v življenje samo. In tako že otrokom približati bogastvo, ki bi bilo v življenju lahko dostopno vsakomur.
