Boj na požiralniku

Država napoveduje urejanje sive ekonomije, tudi s poostrenimi inšpekcijskimi pregledi. Hkrati država napoveduje povečanje zdravstvenega prispevka za samostojne podjetnike. Obrtno-podjetniška zbornica, ki bo v času jesenskih krompirjevih mrliških reformacijskih šolskih počitnic izgubila status obvezne, kot lajna opozarja, da malo gospodarstvo ne prenese niti evra dodatnih obremenitev več.

Tri četrtine članov OZS so samostojni podjetniki, espeji. Večina je samozaposlenih, ki se jim z vsakim evrom dodatne obremenitve podira krizni poslovni načrt, ki vsebuje tudi delo precej pod ceno za razne kupone, privoščije in podobne pogruntavščine. Sindikalisti in penzionisti pa zahtevajo, da espeji ne smejo plačevati manj za zdravstveno zavarovanje kot zaposleni z veliko socialno varnostjo in minimalnimi plačami. Seveda se ne zavedajo, da podjetniki sploh nimajo plač, ne maksimalnih, ne optimalnih in ne minimalnih. Nobenih.

Številnim podjetnikom po plačilu davkov, prispevkov, obveznosti do avtorskih in podobnih agencij ter najemnin ne ostane nič. Ob zdravstvenem zavarovanju jim teče samo delovna doba, koliko bodo dobili iz penzijskega sklada pa je bolj podobno igri na srečo kot varčevanju. Kot Vorančevi bajtarji se borijo s požiralnikom (državo), ki sproti pogoltne vso zemljo (prihodek). Podjetnik dela in dela, a rezultate njegovega dela pogoltne država.

Dejansko bi bilo za take podjetnike najbolje, da bi zaprli svojo obratovalnico, povečali armado brezposelnih in si zaprli poklicno prihodnost. Kajti za številne to pomeni, da padejo v apatijo, brezizhodnost. Povsem vseeno je, katero metodologijo izračunavanja se vzame in koliko BDP se ustvari na črno. Ko podjetnik obupa, mu preostaneta samo še delo na črno in siva ekonomija. Področje, ki ga hoče država urediti.

V tej državi številni še niso ugotovili, da (vsi) mladi ne živijo več po starih vrednotah in da glavni življenjski cilj ni več izogibanje delu. Številnim je popolnoma jasno, da je treba včasih na začetku delati tudi brezplačno od jutra do večera. Za osnovne potrebe pa je kljub temu treba poskrbeti. Rešitev ni enkratna zagonska pomoč, temveč realni prispevki in davki. Taki bodo takrat, ko bodo odmerjeni od »plače«, kar pomeni, da je najprej treba definirati to kategorijo tudi pri espejih. Espeji se za podjetja (d. o. o.) ne odločajo zato, ker to pomeni višje dajatve.

Prav imajo mali gostinci (pa trgovci in branjevci, frizerke in kozmetičarke), ki opozarjajo, da niso sekcija lažnivcev in goljufov. Za kontrolo njihovega dela povsem ustrezajo sedanje blagajne brez možnosti brisanja ter visoke zagrožene in tudi izrečene kazni. Žal znajo inšpektorji kontrolirati in strogo kaznovati samo registrirane espeje, šušmarji pa se obveznostim veselo izogibajo. S tem, ko jih država z višanjem vsakovrstnih obveznosti in z neživljenjskimi zahtevami poganja v brezposelnost, si dela medvedjo uslugo: krepi se armada brezposelnih, za katere mora sama plačevati prispevke, hkrati pa se krepi tudi ekipa šušmarjev, ki jih v krizi ni mogoče nadzorovati. Pa še noče jih nadzorovati.