Tiskane izdaje
S sobotnimi demonstracijami so sindikati dosegli dvoje. Najprej so – in zaradi tega je demonstrirala največja ZSSS – z množico utrdili legitimnost svojih pogajalskih izhodišč pri reformah. Različni sindikati so se tudi odločno postavili za legitimne interese svojih članov, temu projektu pa so se pridružile še druge spregledane družbene skupine. Da bi jih vse uveljavili v razmerah, ko nas požira ekonomska kriza, javne izdatke pa imamo petino višje kot v času rekordne gospodarske konjunkture, je, na žalost, socialna utopija.
Protesti so pokazali, da tudi sindikati – kot dosti bolj demokratične in poštene institucije, kot so politične stranke – niso imuni za igre moči, za frakcijske boje za »nasledstvo« in za prerivanje za primat. Več sindikalnih central ni bilo na protestu. To jih slabi v spopadu s politično elito, saj ji omogoča instrumentalizacijo in interesno izigravanje drugega proti drugemu.
Škodo »delavskemu gibanju« je naredila tudi predsednica zveze upokojencev, ki je priložnost zlorabila za politično propagando za enega od predsedniških kandidatov. Najslabše pa je, da se zaradi naštetih razlogov sindikatom in drugim družbenim skupinam v soboto ni uspelo dovolj prepričljivo postaviti za nekaj onkraj neposrednih interesov: za javno dobro in za socialno državo v najširšem smislu.
Na njihovo srečo je na drugi strani vlada z ekonomsko politiko ad hoc, ki jo bolj kot interesi države in ljudi narekujejo ideološki interesi desne sredine in njenih klientelnih mrež: to je zavzemanje teritorija potolčene levice. Vlada, ki se - razen svetle izjeme, ministra Vizjaka - pred lastnim ljudstvom skriva za jeklenimi ograjami in hrbti slabo plačnih specialcev. Vlada s premierom, ki namesto socialnega dialoga tvita, žali in napada sindikaliste.
