Boleče opozorilo št. 2

Za ene pričakovano, za druge malo manj. Za vse skupaj pa še eno precej boleče opozorilo, ki je prišlo v Slovenijo z Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu. To je namreč po skoraj osmih letih razsodilo, da ni pristojno za tožbo nekdanje Ljubljanske banke proti Hrvaški za poplačilo dolga, ki ga ima do banke hrvaška tovarna sladkorja IPK Osijek, ki banki, stari Ljubljanski banki dolguje približno 60 milijonov evrov.

V skupino, ki je bolj ali manj pričakovala tak izid, sodijo tisti, ki so vedeli, da je sodišče pravzaprav pristojno le za tožbe posameznikov, nevladnih organizacij in skupin posameznikov, ki so jim bile kršene pravice. V primeru LB proti Hrvaški gre za državno banko, poslovnik sodišča pa določa, da vladni organi ali javna podjetja pod državnim nadzorom ne morejo vlagati tožb, so zapisali sodniki iz sedmih različnih držav, tudi iz Hrvaške in nekdanje jugoslovanske republike Makedonije, ki so sestavljali senat. Resda se postavlja vprašanje, zakaj je stara LB sploh začela iskati pravice v Strasbourgu, ko pa je bilo jasno, kaj piše v poslovniku sodišča. Da tega ne bi vedli vrli odvetniki skoraj ni mogoče verjeti.

Zadevo je zato morda le treba pogledati z druge plati. Sodišče namreč ni odločalo o tem, ali je bila kršena pravica do premoženja. Torej so vrata do tega le še nekoliko priškrnjena. To tudi pomeni, da denar nemara (še) ni izgubljen. Denarja namreč ni malo, gre za več kot milijardo evrov terjatev, ki jih ima LB do hrvaških podjetij, precej nepremičnin, pa tudi za tretjino več deset nadstropij visoke stolpnice njenega sedeža v Zagrebu. Vendar je ESČP dalo vedeti, da so za banko evropske poti do tega denarja zaprte. A le evropske, na evropskih sodiščih, obstajajo pa še nekatere druge, na primer meddržavne. Na teh poteh in v meddržavnih pogovorih – seveda na relaciji Slovenija-Hrvaška – pa se bo Slovenija morala končno le precej glasneje postaviti zase ter za »svoj denar in kapital v obliki nepremičnin«. Z nenehnim prikimavanjem, prevelikim zaupanjem v obljube, z lepimi besedami pač več ne bo daleč prišla.

V vsakem primeru pa si tokratno sporočilo iz Strasbourga lahko razložimo kot še eno boleče opozorilo. Morda nekoliko manj boleče, vendar vseeno. Spomnimo se, kako je isto sodišče v primeru Ališić Sloveniji julija lani naložilo poplačilo za skoraj 300.000 še nepoplačanih deviznih varčevalcev LB Zagreb in Sarajevo, Slovenija pa načrtuje, da bo za njihovo poplačilo namenila velik del slovenskega proračuna. Boleče lansko opozorilo iz Strasbourga bo še kako vplivalo na slovenski proračun, opozorilo pa se je pravzaprav spremenilo v kolektivno kazen.

Tokratno opozorilo, opozorilo številka 2, ima svoje sporočilo, vendar veliko manj »boleče« kot lansko in ni povezano s kaznijo. Vendar vseeno nekako le ni mogoče sprejeti, da bi vse to premoženje LB g. p. Zagreb ostalo večno mrtev kapital te napol žive banke v lasti slovenske države.