Bolezen na vasi

Včasih je koristno brati stare časopise. Potem šele vidimo, da sploh niso zastareli, ampak povsem aktualni. Da morda novinarjem niti ne bi bilo treba pisati vsak dan novih člankov, ampak bi lahko ponatiskovali tiste, ki so jih napisali že pred leti, pa bralci morda sploh opazili ne bi. Ena takih časopisnih tematik je e-zdravje. Odkar pomnimo, so z njim težave.

E-zdravje je kot gradnja gromozansko velike stavbe. Njeno srce je v Ljubljani, žile in kapilare se raztezajo v vsako slovensko vas. Čeprav so leta 2005, ko se je začelo v Sloveniji z navdušenjem govoriti o e-zdravju, načrti segali le do leta 2010, ko naj bi vse že zdavnaj delovalo, še danes ne deluje, kot bi moralo. Vzrok so hitro menjevanje ministrov in veliki apetiti infomacijskih podjetij, ki je vsako pristavilo svoj lonček. Za upočasnjenost je kriv tudi denar: na začetku je bilo za informatizacijo slovenskega zdravstva predvidenih 66 milijonov evrov; večina naj bi bilo domačega. Pozneje se je projekt finančno preobrnil: do leta 2016 je bilo zanj porabljenih le 21,7 milijona evrov evropskih in 3,2 milijona domačih sredstev. UKC Ljubljana sam bi potreboval toliko denarja, če bi hotel, da njegov informacijski sistem dobro deluje.

Zadnje leto večjih vlaganj v e-zdravje ni več. Tako, torej nepopolno in z občasnimi kolapsi, e-zdravje tudi deluje. Zdravniki pacienta kak dan niti ne morejo napotiti na nadaljnje preiskave in mora naslednji dan znova v ordinacijo.

Posebna težava je varovanje občutljivih osebnih podatkov bolnikov. Politikom, ki so sistem načrtovali, je vseeno, vsem drugim institucijam v Sloveniji tudi. Zdravnikov nihče ne posluša, bolniki se niti ne zavedajo, kaj se dogaja. Morda ni več daleč dan, ko se bodo podatki o boleznih začeli zlorabljati bodisi v politične bodisi v tržne namene. Ali pa zgolj za »opravljanje« na vasi. Strašljivo.