Bolezen slovenskih bolnišnic

V naši državi je zdravstvo politično vprašanje par excellence. Najpomembnejše. Res je, da je pomembno politično vprašanje tudi v mnogih drugih državah. Zaradi njega vlade padajo in prihajajo nove. Toda pri nas je vendarle drugače. Urejena niso nekatera osnovna vprašanja. V Sloveniji ne vemo, denimo, koliko v zdravstvu kaj stane.

Vsak pek zna izračunati, koliko stane štruca kruha. Ve, koliko je v njej moke, kvasa in soli. Prišteje stroške elektrike, nakup strojev in plače tistih, ki skrbijo, da testo vzhaja in se kruh speče. Trgovina doda svojo maržo in postavi kruh na police. Ko ga kupimo, se ne sprašujemo, ali je bila odkupna cena pšenice prava in ali delavci v pekarni dovolj zaslužijo. Kruh v samostojni Sloveniji pač ni politično vprašanje. Hvala bogu.

Drugače je z bolnišnicami. Čeprav se v javnosti govori o vsem mogočem, je »v ozadju« dejstvo, da sploh ni znano, kolikšni so stroški zdravljenja v bolnišnicah. Koliko stane laboratorijska preiskava in koliko operacija. Ob tem računalniški programi delujejo tako, da se ne ve niti, koliko operacij so izvedle. Kot da bi točili bencin na bencinski črpalki, pa števec ne bi pravilno štel iztočenih litrov. Bolnišnicam se plačuje dogovorno, kot se je plačevalo v socializmu. In zato so bolnišnice kar naprej politično vprašanje.

Greh sega v leto 2004, ko je bil uveden sedanji plačilni model v zdravstvu. Takšen, kot ga uporabljajo tudi drugod v svetu, a s pomanjkljivostjo: drugod preračunavajo stroške vsako leto znova, v Sloveniji nikoli. In tako se politiki kar naprej ukvarjajo z zdravstvom, kot bi se ukvarjali tudi s peko kruha, če tam stroški ne bi bili znani. Politikom to ustreza; imajo polje, na katerem lahko v nedogled merijo svoje moči in polnijo ljudem glave z nemogočimi obljubami. Za ljudi je to slabo.

Bolnišnice so zaradi neizračunanih cen že desetletje na varčevalnem udaru. Politiki z izgovorom o skrbi zanje urejajo vprašanja, ki jih ne obvladajo in ne razumejo. Mantra politikov je za čim manj denarja dobiti od bolnišnic »za ljudi« vse. A to je nemogoče.

Bolnišnice hirajo, oprema je iztrošena, zdravniki odhajajo, sestre in bolničarji se prepuščajo sindikalnemu vrenju. Bolnišnice spet sporočajo, da bodo brez dodatnega denarja znova pogorele. Ni samoumevno, da bo iz pepela vzniknil feniks. Brez današnjih bolnišnic se ljudem (še slabše) piše.

Absurd je, da je zdravstvo v svetu najdonosnejša gospodarska panoga, pri nas pa kar naprej tik pred polomom. Dobro bi bilo, da bi se bolnišnice izvile iz socializma. Socializem ni preživel skoraj nikjer. Ni razloga, da bi bil uspešen ravno v slovenskih bolnišnicah.