Bolj francoska Evropa

Položaj v Evropi je preveč zapleten, da bi lahko kateregakoli politika obravnavali kot odrešenika.

Objavljeno
08. maj 2017 22.55
FRANCE2017-VOTE
Peter Žerjavič, Bruselj
Peter Žerjavič, Bruselj
»Blokira nas pomanjkanje zaupanja med Francijo in Nemčijo,« je v govoru na Humboldtovi univerzi v Berlinu januarja ugotavljal Emmanuel Macron. V nastopu se je ukvarjal izključno z EU, njenimi težavami in prihodnostjo. To je bil njegov govor, v katerem je doslej najbolj obsežno in konkretno predstavil svoje predloge in vizije o Evropi. Ni bilo naključje, da se je navezal na znameniti govor Joschke Fischerja iz leta 2000 v istih prostorih. V njem je legendarni nemški politik govoril o federalizaciji kot končnem cilju evropskega projekta. Več kot poldrugo desetletje pozneje so časi drugačni in v EU se bolj kot o federalizaciji razpravlja o reševanju evropskega projekta, ki drvi iz krize v krizo. Macron je postal simbol, ker je med kampanjo nastopal z odločno proevropsko držo, kot zagovornik močne Evrope. Močnejšo simboliko, kot je bil njegov prihod na oder pri Louvru po prepričljivi zmagi nad sovražnico Unije, bi si težko predstavljali. Igrala je Oda radosti, v množici so vihrale evropske zastave. Macron je postal veliko upanje za EU.

Politična zgodovina zadnjih let je polna razočaranj po pretiranem upanju, ki so ga izžarevali politiki. Tudi z Macronom bo prej ali slej prišel čas streznitve. Položaj v Evropi – kaj šele v svetu – je preveč zapleten, da bi lahko kateregakoli politika obravnavali kot odrešenika. V Uniji je težko čez noč premakniti stvari. Macrona najprej čakajo težke naloge doma. Zagnati mora gospodarstvo, urediti javne finance. Brez tega si Francija ne bo mogla povrniti izgubljene verodostojnosti. To je jasno povedal v Nemčiji. V zameno pričakuje voljnost Berlina za gospodarske spodbude območju evra kot celoti.

V Macronovih zamislih za reformo EU ni veliko novega. Številni predlogi so že dolgo v obtoku na različnih ravneh. Evropska politika pa se raje kot velikih projektov loteva stvari, ki ne vzbujajo strahov. Prevladuje prepričanje, da bi nadaljnje prenašanje pristojnosti na bruseljsko raven še bolj odvrnilo ljudi od EU. Iz Bruslja prihaja jasno sporočilo, da ni smotrno projektov obešati na veliki zvon in nato ničesar narediti. Skratka, doseganje premikov v praksi evropske politike, ki mora doseči kompromis 28 članic, je nekaj drugega kot predstavljanje velikih projektov na shodih ali v akademskih krogih.

Izvoljeni francoski predsednik se zaveda, da bo po opravljenih domačih nalogah lahko premaknil stvari le v navezi z Berlinom. Macron je že četrti francoski predsednik, s katerim bo sodelovala Angela Merkel. Njeno vodenje vlade je vse od začetka povezano z reševanjem iz evropskih kriz, saj je v kanclersko palačo prišla nekaj mesecev po padcu ustavne pogodbe na referendumu v Franciji in na Nizozemskem. V celotnem obdobju predsedovanja Françoisa Hollanda je bil francosko-nemški dvojec na področju EU skoraj neopazen.

Niti nesporazumi pri poglavitnih temah ne bodo izginili. Zamisli, po katerih bi morala denarna unija dobiti poseben proračun, s katerim bi se lahko bolje odzivala na krize in prevelike razlike med članicami, še zdaleč niso bile zrele za soglasje. Macron se strinja z logiko, po kateri Nemčija izkorišča položaj v območju evra v škodo drugih. V Berlinu bodo morali biti pazljivi, saj se je po stari celini – ne le v Franciji – okrepilo nasprotovanje »nemški Evropi«. Z Macronom v Elizejski palači bo verjetnost za velik evropski kompromis večja.