Bolj revni – bolj močni

Vse od takrat je »veliki skok« v kitajskem jeziku zelo kočljiv izraz, ki opozarja na skrajno nevarnost. Za bistveno ustreznejšega se je izkazal Deng Xiaopingov nasvet »otipaj kamen in šele nato prečkaj reko«.

Ko je Kitajska desetodstotno letno gospodarsko rast spremenila v kamen, na katerega se je s stopalom opirala zadnjih petnajst let, pa se je nenadoma skoraj že znašla na drugem bregu. In tako za seboj pustila Nemčijo in Japonsko ter za rep ujela celo Ameriko, ki se že vnaprej počuti strmoglavljena s prestola.

Medtem ko razvite države padajo v depresijo, ker niso sposobne slediti hitrosti kitajskega kolesa, pa je bistvo maratona v nečem drugem: bogati niso zmožni biti dovolj revni, da bi lahko ostali na prvem mestu, zato to mesto prepuščajo Kitajski in za njo Indiji ter vsem, ki lahko delovno silo plačujejo samo toliko, da preživi – ali kvečjemu kak cent več.

Najprej je treba reči, da bi bilo matematično normalno, če bi bila Kitajska s svojimi 1,3 milijarde prebivalcev največje gospodarstvo na svetu, na drugem mestu pa bi ji sledila Indija. Še pomembneje pa je reči, da ni normalno, če je domači proizvod na prebivalca druge največje gospodarske sile sveta šele na 124. mestu – med Tunizijo in Angolo. In celo če verjamemo poenostavljenim napovedim, da bo Kitajska do leta 2020 po obsegu industrijske proizvodnje prehitela Ameriko, se v tem pravzaprav skriva vzdih – »Ubogi Kitajci!«. Kajti samo, če bodo Kitajci ostali povprečno zelo revni, bo lahko njihova država nadaljevala velike skoke s kamna na kamen, pri čemer se seveda dobro zaveda, da lahko zdrsne v reko, še preden bo dosegla nasprotni breg.

Morda bi se morali vprašati, kako to, da sami Kitajci prav nič navdušeno ne proslavljajo, ker se je njihova država prebila na drugo mesto na svetu. Časopis Kitajska mladina je ta uspeh označil celo za »prazno srečo« in opozoril, da gospodarski razmah še vedno temelji na nehumano cenenem delu in neusmiljenem uničevanju okolja; poleg tega azijska sila v stvareh, ki pomenijo kakovost življenja, močno zaostaja za tistimi, ki jih je v svojem maratonu že prehitela.

Ni izključeno, da bo Kitajska v resnici presegla gospodarski obseg Amerike, saj se bo v prihodnjih desetih letih okoli 200 milijonov kmetov preselilo v mesta. Ker se s preselitvijo vsakega Kitajca s polja na asfalt ustvari novih 100.000 juanov (okoli 15.000 dolarjev), pa je izračun kitajskega gospodarskega čudeža pravzaprav osnovnošolsko preprost. Za odgovore na vprašanja, ali to vodi k večjemu številu znanstveno-tehnoloških inovacij ali vsaj k izboljšanju izobraževalnega sistema, se bo iz njega rodila večja socialna varnost ali vsaj širša mreža zdravstvenega varstva, pa bo potrebna veliko bolj zapletena matematična operacija.

Za vse, ki spremljajo kitajski skok k vrhu, se edino smotrno vprašanje glasi: ali je ta skok sploh pomemben? Vprašanje bi morda lahko postavili tudi drugače: ali so države, v katerih so posamezniki bogati, obsojene na spodnji del lestvice gospodarske rasti? In verjetno bi v obeh primerih dobili isti odgovor, kajti tako za večjo kakovost kitajskega skoka naprej kot za hitrejši razvoj že razvitih držav so nujne nadaljnje reforme. Za to pa, kot se zdi, maratonci nimajo sape.