Bolje malo delo 
kakor status quo

Malo delo je pred nami. Če državni zbor referenduma ne bo združil z morebitnim referendumom zoper pokojninsko reformo, o katerem še odloča ustavno sodišče, bomo o usodi študentskega dela glasovali prvo ali drugo nedeljo v aprilu. Karte so na mizi, ključni nasprotniki malega dela so znani (ŠOS, Zveza svobodnih sindikatov in opozicija), zagovorniki pa tudi (Zveza društev upokojencev, Gospodarska zbornica in koalicija).

Znano je tudi mnenje javnosti: zaradi indiferentnosti množice do čisto specifičnega segmenta trga dela, ki ga skoraj izključno zasedajo študenti in dijaki in ki ga malo delo zdaj odpira tudi za upokojence in brezposelne, je bolj naklonjena statusu quo. Malo delo ljudi, če niso iz ciljnih skupin prebivalstva, ne zadeva, toliko bolj pa bo zadelo in prepolovilo finance študentskih organizacij in servisov, ki so tudi glavni motor referenduma in bodo storili vse, da zakon o malem delu pade, status quo pa ostane. Kaj to pomeni?

Status quo, če opazujemo le finančno plat zgodbe, pomeni, da uradno sploh ne vemo, kam in kako študentske organizacije namenjajo nekaj milijonov evrov od svojega deleža koncesijske dajatve od dela študentov. Nato pa vidimo, da tudi s tem denarjem kupujejo jadrnice. Je to investicija v razsvetljenstvo? Se jadra v študijske in izobraževalne namene in seveda nepridobitno?

Status quo bo še naprej ščitil finančne interese študentskih servisov, ki posredujejo študentsko delo. Ti so sčasoma postali prava podjetja, ki so si kot dolgoletni koncesionarji postavila kartel pri posredovanju študentskega dela, država pa ga do zdaj ni nikoli poskušala razbiti. Študentsko delo je bilo zamišljeno kot dopolnilni dohodek s socialno funkcijo za revnejše študente in nabiranje delovnih izkušenj, a se je v letih tranzicije razraslo v popolnoma dereguliran in najbolj fleksibilen segment trga dela, ki dovoljuje socialni damping še hujše vrste, kot ga doživljajo delavci migranti. Zloraba napotnic je postala razširjena praksa.

Pri trenutnem študentskem delu pa ni sporen samo koncept dela prek napotnic, ki ne daje prav nobene socialne pravice, le minimalno dohodnino in povzroča izpad prihodka tako v pokojninski kot v zdravstveni blagajni. Ker je študentsko delo izgubilo svojo primarno obštudijsko funkcijo in postalo neredeno delovno razmerje, se je zmanjšala tudi učinkovitost študija. Zaradi študentskega dela se študira dlje kot drugod po Evropi.

Poleg tega študentsko delo generira še eno bizarnost. Ko študent namreč doštudira in išče redno službo, hitro ugotovi, da jo precej težje najde tudi zaradi študentskega dela, saj je za delodajalca delo prek napotnice pač precej cenejše.

Status quo torej pomeni tudi to: študente in dijake bo nevidna roka trga dela še naprej tiščala, še naprej bodo brez prestrezne mreže socialne države, organizacije pa bodo ubranile skrito naravo svojega denarnega toka. Zato je ključni argument sindikatov in študentskih organizacij – češ da malo delo še bolj širi negotove oblike dela in ruši socialni položaj študentov – sprenevedanje in populistična manipulacija. Negotovo obliko dela v vsej svoji lepoti že imamo, reče se ji študentsko delo, malo delo pa bo zrušilo »socialni« položaj študentskih organizacij in servisov, ne pa študentov. Ti bodo, če seveda s svojim študijem mislijo resno, še naprej lahko delali kot do zdaj, deležni pa bodo tudi sorazmernega dela socialnih pravic.