Borba s predsodki

»Z delovnimi mesti,« je bil jedrnat šef Porscheja Matthias Müller, ko je odgovoril na vprašanje novinarja Süddeutsche Zeitunga, kako naj nemška avtomobilska industrija pomaga beguncem iz Bližnjega vzhoda, ki si v Nemčiji prizadevajo ustvariti novo življenje. Na enak način bomo Slovenci lahko pomagali ljudem, ki se bodo pred nasiljem zatekli med nas.

Stojimo pred preizkušnjo, ki so ji podlegle že premožnejše države in ki je v preteklosti iz narodov naredila zavojevalce, iz politik fašistične ideologije, iz ljudi pa pošasti, pripravljene pobijati soljudi. Zgodovina nas svari pred sovražnostjo do tujcev, ki naj bi nam jemali nekaj, za kar smo prepričani, da nam pripada in česar nismo pripravljeni deliti niti s tujci, ki so to postali v zameno za golo preživetje.

Je kdo pomislil na strahopetce – in če, koga je pravzaprav imel v mislih?

Težko je prepričati prepričane, zato je malo upanja, da bi navajanje argumentov za človečnost, proti sovražnosti, za odprtost, proti zaplankanosti, za solidarnost proti ozkosrčnosti ... koga spreobrnilo. Težko se je domisliti česa tehtnejšega od tega, kar je nekoč dejal pisatelj Boris Pahor, da so imeli v nacističnih taboriščih večjo možnost preživetja interniranci, ki so s sojetniki delili zadnjo skorjo kruha. Nekaj dobrega se je prebudilo v ljudeh, kar je bilo močnejše od izčrpanosti in lakote.

Podjetja ne bodo zaposlovala beguncev, če bo klima v družbi do njih odklonilna, prežeta s strahom in predsodki o nečem, česar ne poznamo. Ni si težko predstavljati, koliko časa bodo vztrajali delodajalci, ki bodo beguncem dali priložnost, v zameno pa izgubljali posel in na koncu sami postali žrtev predsodkov.