Borka za človečnost

»Odraščala sem v okolju, ki ni poznalo sovraštva. Zavedali smo se svoje identitete – sunitske, alavitske, krščanske, kurdske ... A v naših življenjih to ni nikoli prevladovalo. Prevladovalo ni niti na začetku protestov proti režimu predsednika Bašarja al Asada. Na ulice niso odšli suniti ali šiiti. Odšli so tisti, ki so si upali glasno nasprotovati policijski državi, nasilju, korupciji, mučenju in lažem,« mi je v dolgih urah pogovora dejala Fatma Inceruh, sirska prevajalka, ki že nekaj časa živi v Turčiji. A nima svojega doma. Čeprav je poročena – njen mož se posveča šolanju sirskih begunskih otrok –, ves čas potuje po državi, pomaga beguncem in ranjencem, pomaga novinarjem ter upa, da je z njenimi starši, ki živijo v Latakiji, sirskem mestu ob sredozemski obali, kjer je podpora Asadovi družini najbolj trdna, vse v redu.

Vojna je popolnoma spremenila njeno življenje. Sekularno ženska, ki prezira skrajne islamiste in nasploh vse, kar je patriarhalnega, je v očeh številnih zahodnih podpornikov Asadovega režima, ki se plodijo iz cenenega protiamerikanizma in ne ločijo posledic od vzroka, postala borka svete vojne.

»Ne morem verjeti, da je Asadu uspelo evropsko levico prepričati, da je borec proti skrajnemu islamu in ameriškemu imperializmu. Ravno nasprotno. On je skrajnežem odprl vrata v Sirijo. On je dolga leta sodeloval z Američani. Zdaj, ko množično pobija naše ljudi, je postal pozitiven junak. Občutek imam, da nikogar več ne zanimajo usode navadnih ljudi. Tragedije, tudi najhujše, so le še posebni učinki. Sama sem odraščala v drugačnem svetu. Na to nisem bila pripravljena. In na to tudi nočem biti pripravljena. Moja naloga je, da pomagam drugim. To tudi počnem. Ves čas. Vsak dan. Boriti se moramo za preostanek človečnosti. V Siriji je ta boj že skoraj izgubljen,« je nadaljevala sirska intelektualka.

Skupaj z možem je nekaj časa preživela v Saudski Arabiji, kjer je od blizu spoznala pohabljenost vahabitske interpretacije islama. Nikoli prej ni nosila naglavne rute in obljubila si je, da je ne bo nosila niti v morda – celostno – najbolj represivni in nazadnjaški deželi na svetu, ki lahko zaradi nafte uničuje milijone ženskih življenj. »Ko sem hodila po ulicah, so me moški na najbolj gnusen način požirali z očmi in me hkrati žalili. Okupirali so moj zasebni prostor. Po nekaj dneh je postalo nevzdržno. Ničesar nisem smela početi. Morala sem ostajati v hiši. Mož je kmalu prekinil svojo sicer zelo donosno pogodbo. Svoboda je edino, kar je res vredno. Hitro sva se vrnila domov. Saudska Arabija je ena izmed tistih držav, ki nima nikakršne zgodovine. Države brez zgodovine in z veliko denarja ne poznajo humanosti. Enako velja za Združene arabske emirate ali Katar. In ravno te države se najbolj trudijo umazati naš upor proti Asadovemu režimu. Če bi nas tako imenovani svobodni svet podprl, se to nikoli ne bi zgodilo. Zdaj so skrajni islamisti, ki uničujejo vse za seboj, prevzeli pobudo. Bojim se, da nas po obračunu z Asadom čaka še en boj,« je razlagala Fatma, ki me po angažmaju in predanosti malce spominja na Toma Križnarja.

Ves čas je v gibanju. Njen telefon ne preneha zvoniti. Vsakomur nameni svoj čas. Prisluhne vsaki zgodbi. Prizadene jo vsaka usoda. Nemogočih misij ne pozna. Ker je živa in zdrava in na varnem, se počuti privilegirano in zategadelj obvezano pomagati. Kamor koli prideva, jo ljudje prepoznajo. Begunci. Ranjenci. Aktivisti. Predstavniki lokalnih in globalnih nevladnih organizacij. Novinarji. S svojim zgledom deli lekcije o človečnosti. V njenem besednjaku ni besede sovraštvo.

»To je zdaj smisel mojega življenja. Ne vem, kako dolgo bom lahko zdržala. Vsak dan je huje. Tretjina mojih sodržavljanov je med vojno ostala brez domov. Milijoni so v begunstvu, kjer živijo v zelo slabih razmerah. Vsem so v breme. Gostoljubje je vedno le politična gesta z omejenim rokom trajanja. V Siriji se bodo kmalu vsi borili proti vsem. Mednarodna skupnost je jasno pokazala, da ji trenutno stanje v državi ustreza. Nihče se ne bo premaknil, mi pa se bomo pobili med seboj. Morda je to končni cilj. A ne smem se prepustiti malodušju. Šteje prav vsaka človeška usoda,« je sklenila Fatma.