Tiskane izdaje
Globalno protestništvo, ambiciozno poimenovano revolucija 15o, je po podatkih organizatorjev prejšnjo soboto zajelo več kot 1000 mest v 82 državah sveta. Podatki o razsežnosti akcije se razlikujejo, saj gibanja ni sprožila ena organizacija; prej gre za raznorodne družbene skupine in intelektualne grupe, ki so se v reki nezadovoljstva v stotisočih zlile na ulice večjih mest. Iskro so prižgali protestniki zoper globalni neksus finančnih tokov, stkanih okrog centrov moči, ki jih demonstranti vidijo postavljene na Wall Streetu.
Za zdaj je to množica, medcelinska mreža ljudi – od alternativnih levičarskih aktivistov, mladih in študentov brez služb, okoljevarstvenikov, migrantov, razočaranih starejših, brezposelnih do tistih, ki jim je kako drugače zdrknilo na socialni lestvici – brez skupne hrbtenice in hierarhije, kaj šele zavesti. A s skupnim imenovalcem: nezadovoljstvo z obstoječim družbenim redom in svojim položajem v njem. Brez dvoma je to politična gesta v najširšem smislu. Gibanje je namreč uperjeno v spremembo same narave kapitalističnega režima, kot ga vidijo, v simbole ekonomske globalne moči, kot so multinacionalke, manj pa v strukture demokratične politične oblasti, ki jim konec koncev dovoli vsaj protestirati. »Čas je, da se združimo, čas je, da nas slišijo,« so rekli in so šli na ulice.
In smo jih slišali. Če ne drugega – skupaj s sindikati – v javnem diskurzu znova uveljavljajo za vladajoči red politično nekorektne in družbeno razbojniške besede. Korporativni in globalni mediji so morali poročati o glasovih zoper takšno globalizacijo, ki jo narekuje korporativni in globalni kapitalizem, ki dejansko vihti politično moč in se napaja na plenilskih trgovinskih sporazumih z novodobnimi kolonijami in dereguliranih denarnih trgih. Drugi dosežek je, da so, čeprav le za hip, prižgali luč upanja, da ni vseeno, da je družbeni aktivizem še vedno možen, da je še vedno globoko v sebi političen in ni (le) moda, po kateri je važno le, da smo zraven in da smo proti.
Kar se nas – vseh, ki se štejemo med prebivalce razvitih držav – tiče, še vedno živimo predobro, da bi bili resnično zraven, čeprav se bo to kmalu spremenilo. Dokler srednji razred, kjer je kritična masa, hodi na proteste zato, ker je lepo vreme in kot spomin na iskanje izgubljenega časa, nam očitno ni treba protestirati. Ko pa bodo jezik upora in revolucije začele govoriti množice razžaljenih in ponižanih, ki jih v njihovi eksistenci s predmestij raznih Kalkut, pa tudi Pariza ne bo nikoli pobral noben ekonomski cikel, takrat ne bodo potrebna nobena spletna orodja komunikacije in organizacije, temveč se bo družbena sprememba enostavno zgodila.
Še hujša je teoretična zagata takšnega gibanja. Če bo namreč poskusilo postaviti protiorganizacijo organizaciji, ki je dejansko ni, se bo obsodilo na neuspeh. Pravih centrov moči, proti katerim bi se dalo protestirati, namreč ni, vsaj takšnih ne, kot si jih predstavljamo. Tako kot Wall Street je tudi stavba borze, pred katero vztrajajo, le zunanji simbol nečesa, proti čemur se upirajo.
Ko je francoski nacionalni konvent v revoluciji odsekal glavo Ludviku XVI., je odsekal glavo suverenu, suverenost pa naj bi se kot kri, ki je tekla po ulicah teroriziranega Pariza, razlila pa celotnem ljudstvu. A če naj bi bila oblast, recimo ji aktualni finančni kapitalizem, kjer elite skubijo vse bolj brezpravne množice sveta, zgolj represivna in naj zgolj jemlje ubogim in daje bogatim, mar mislite, da bi jo sploh kdo ubogal?
Za učinkovit upor morajo protestniki najprej spodbiti levičarsko dokso o zgolj represivni oblasti v funkciji kralja, suverena, vladajočega razreda, zakona, države, finančnih institucij. Razlog, da se oblast tako dobro drži, je preprosto dejstvo, da ne pritiska na nas le kot sila, ki pravi ne, temveč da, prosto po Foucaultu, proizvaja stvari, vzbuja užitke in ugodje, izoblikuje to, kar vemo in kar govorimo. Veliko bolj kot negativno instanco z nalogo represije jo je treba obravnavati kot produktivno mrežo, ki teče skozi celotno družbeno telo. Koliko protestnikov zoper globalni red se je v soboto vprašalo, ali nemara z užitkom ne nosijo majic ali superg, ki so jih v Kambodži za pest riža izdelali otroci, in ali s svojo potrošnjo nemara tudi oni ne vzdržujejo globalne nepravičnosti, zoper katero protestirajo?
