Tiskane izdaje
Teorija pravi, da pri trgovanju z notranjimi informacijami med nami ni prav nobenih razlik in povsem vseeno je, ali je sum padel na snažilko, vratarja, direktorja ali njegovega nadzornika. V slovenski delničarski zgodovini je zdaj ta sum prvič doletel ministra. Ne kateregakoli, temveč Andreja Vizjaka, ki ga je pokojninska reforma te dni uvrstila med najbolj priljubljene ministre sedanje vlade.
Pri zlorabi notranjih informacij gre (zlasti) za vprašanje, ali je nekdo vedel več kot drugi, in prav o tem se zdaj sprašuje javnost, ko gre za ministra Vizjaka in njegovo poletno kupčijo z delnicami Telekoma. Pri ministrovih nakupih delnic slovenskega teleoperaterja, o katerih je prejšnji teden poročal časnik Dnevnik, je namreč kar nekaj nenavadnih okoliščin, na katere javnost zahteva odgovore. Začenši s časovnim načrtom kupčije.
Večdesettisoč evrov vreden nakup, za katerega je moral globoko seči v žep, je minister sklenil v skoraj isti sapi, ko je vlada odobrila izplačilo višjih dividend, in le malo pred tem, ko je začela pripravo terena za prodajo državnega deleža v Telekomu, je poročal časnik. Obe okoliščini sta pri nakupih delnic lahko pomembni. Nič ni lepšega za prazen bančni račun kot priliv evrov od dividend ali visoka kupnina, če ste delnice kupili poceni. Javnost se zato sprašuje tudi, ali je minister za delo – ki sam zase pravi, da nikoli ne skače na prvo žogo – ministrska pooblastila morda prelil v lastno korist.
A to je le ena plat zgodbe. Drugo okoliščino posla pooseblja kar minister sam, saj je sum insajderstva zdaj prvič dobil ministrski predznak. Minister za delo ni kdorkoli, temveč član vlade, ki ima možnost soodločanja pri vladnih odločitvah. Med pomembnejše sodi prodaja državne srebrnine, za katero se močno zavzema ministrova vladajoča stranka. Vplivni član SDS bedi tudi nad najpomembnejšo reformo v državi in javnimi financami v parlamentu. Minister je torej precej vpleten v dogajanje v vladnih kabinetih in iskanje rešitev za prezadolženo državo.
Zgodovina sumov insajderstva v Sloveniji ni postregla z odmevnimi sodnimi epilogi, a to ne pomeni, da primerov ni bilo. Insajderstvo je pač siva cona, katere obstoj je mogoče potrditi le z veliko dokazi. Tudi zdaj ne vemo, ali je bil v zgodbi Runjak-Vizjak-Telekom sklenjen insajderski posel. Minister trdi, da ni, in soditi o tem ne moremo, ker je podatkov premalo. Neizpodbitno pa je, da je ravnanje javnih funkcionarjev zelo pomembno, saj naj bi bili vzor etičnega obnašanja in ravnanja. Pri svojem delu se niso zgolj dolžni izogibati nasprotju interesov; skrbeti morajo tudi za videz, da se takšen konflikt ne bi zgodil.
Borza velja za teren, kjer uspe le redkim, in še posebno to velja za čas krize in podhranjeni delniški trg. Če kaj, bi ga spodbudila prodaja domače srebrnine in dobro bi bilo vedeti tudi, koliko časa je še za premislek za nakupe. Na dobre informacije pač nihče ni imun.
