Tiskane izdaje
Položaj, v katerem smo se znašli, je ob vseh drugih ekscesnih ravnanjih in doživetjih, razvil še eno obsesivno dejavnost – javno premišljevanje o tem, kako nam gre slabo. Obsežna komentatorska mašinerija, ne samo v medijih, prav rada izdeluje apokaliptične diagnoze družbenega stanja. Splošna dramaturška lastnost teh sporočil je tekmovanje, kdo bo bolj izvirno in retorično prepričljivo – ni mogoče zanikati, da je v tem tudi nekaj sladostrastja – opisal mizerijo, ki nas je doletela, skupna globinska vsebina teh mnenjskih observacij pa je, da je slovensko družbo zajel padec moralnih vrednot.
Po teh ekspertizah se v evidenci »naših« grehov z enako močjo prerivajo egoizem, pohlep in pomanjkanje družbene odgovornosti, iz tega trojega pa se napajajo korupcija, klientelizem, socialna slepota in napuh, ki je brat egoizma; začarani krog škodljivega ravnanja je torej sklenjen. In tako je, se zdi, ponujen tudi odgovor, zakaj se Slovenci ne moremo izviti iz krize, ko se povsod drugod vendarle že kažejo znaki okrevanja. Kriva naj bi bila razsuta morala.
Res, ekonomsko nazadovanje, ki pustoši med zmeraj večjim številom prebivalstva, povezano z v nebo vpijočimi primeri koruptivnega obnašanja, nas je prisililo misliti formulo, po kateri je naše slabo življenje posledica vsesplošne moralne katastrofe, ki je zajela ubogo podalpsko ljudstvo. Ta formula je toliko bolj fascinantna – ali, kot rečeno, sladostrastno samouničujoča – zato, ker je v popolnem nasprotju z arhetipsko podobo o nas samih. Rečeno poenostavljeno: do ekonomske krize smo Slovenci živeli znotraj ustaljene predstave, da smo skromno, pridno, zgodovinsko neškodljivo ljudstvo. Kot »dobri poljedelci« – tako je pred skoraj dvesto leti za Slovane nasploh dejal nemški filozof Herder – naj bi prav Slovenci postali najbolj rodovitna prst za gojišče pohlepa in tajkunov. Takšna je danes prevladujoča samopodoba – seveda med tistimi, ki zaradi subjektivnih in zlasti objektivnih razlogov nismo uvrščeni v sistem, ki poganja družbeno neodgovornost.
Toda atraktivna predstava o moralnem padcu kot »metafizičnem« dejstvu sodobnega slovenstva je zgrešena. Omenjena formula seveda pojasni marsikaj, ne pa bistvenega. Kajti Slovenci nismo v duhovno-etičnem pogledu nič slabši, kot smo bili – naš problem pa je, da nismo nič boljši. Da navznoter nismo razvili mehanizmov modernega demokratičnega življenja, ki mu navzven v okviru Evrope sicer pripadamo. Cankar je za čas poznega kapitalizma diagnosticiral kralje na Betajnovi in klanec siromakov. Ko je razpadel socializem, ki je prepad med obema bregovoma začasno zakrpal, smo se znašli natančno tam, kjer smo bili: pri Cankarju. Najbolj je to pomanjkanje moderne zavesti o solidarnosti vidno v neuspeli konsolidaciji pravnih norm. Pri nas še zmeraj delujejo refleksi plemenske družbe; ker kaj pa so drugega ozka interesna omrežja, ki uganjajo prevlado egoizma nad skupnim interesom?
Kaj se je pravzaprav zgodilo z nami po osamosvojitvi, ko so se odprla vrata v novo paradigmo demokratičnega življenja? Nič, dobesedno nič! Nič, ki se je potuhnil in počakal na prvo krizo. Naš problem torej ni moralni padec, kajti še zmeraj smo pridni in pohlevni Slovenci, naš problem in naša krivda imata drugo ime: nerazvito zgodovinsko zavest, ki pravzaprav ni drugega kot sestra kulturnega primanjkljaja in duhovne lenobe. To pa je nekaj, kar je precej hujše od razmajane morale.
