Tiskane izdaje
EU v vse širšem krogu državljanov ni več razumljena kot jamstvo za blaginjo in stabilnost. Krize v zadnjih letih so načele njeno notranjo trdnost. Posledice gospodarske krize, teroristična grožnja in begunsko vprašanje krepijo populiste z močno protievropsko držo.
Številne bratislavske teme so bile na mizi že v zadnjih letih. O njih je bila na vrhih EU sprejetih veliko sklepov. Neresno je šele po odločitvi za brexit razlagati, da so mladi brezposelni, predvsem tisti v kriznih južnih članicah, simbolu neuspeha Evrope.
Voditelji članic in institucij EU, ki se želijo predstaviti kot reševalci velike krize, bi morali zbrati pogum za več samokritike. So namreč v skupini najbolj odgovornih za položaj, v katerem se je znašla Unija.
Kljub bolj pozitivnim bratislavskim sporočilom so dvomi o uresničljivosti zavez upravičeni. Notranja razklanost Unije ostaja enaka. Na vzhodu vlada logika nacionalne suverenosti, na jugu se zavzemajo za nove sistema prerazdeljevanja ustvarjenega, Berlin je pri gospodarskih vprašanjih (pre)daleč od Pariza.
Kot rok za preboj so določili simbolični datum, 60. obletnico podpisa rimskih pogodb marca prihodnje leto, a reševanje EU bo dolgoročnejši projekt. Globlje reforme in prenova Unije bi se lahko začela šele po volitvah v Franciji in Nemčiji prihodnje leto.
Eno od vodil bo vsekakor moralo biti, da Unija postane prožnejša in da se članice, ki želijo več integracije, denimo v območju evra, tesneje povežejo. Po diagnozi, postavljeni v Bratislavi, je čas za terapijo. Če se bo životarjenje v zadnjih letih nadaljevalo, bo Uniji začelo groziti še več nezaupnic.
