Tiskane izdaje
Imel sem zelo čudne sanje: o morski žabi, grdobini, o kateri se Mate Dolenc sprašuje, ali je lepa grdota ali grda lepota. No, spomnimo se tiste pravljice, ko je princesa poljubila žabca, ta pa se je kot blisk spremenil v prekrasnega princa. Vsekakor je grdobina izjemno okusna, če se vam kajpak ljubi spustiti 45 metrov globoko, kjer se večinoma zadržuje.
To je ena njenih najznačilnejših lastnosti: da je kot ribiški pripomoček uporabljala ribiško palico in vabo, mnogo preden si je kaj takega izmislil človek. Morski žabi iz dela hrbtne plavuti raste dolg izrastek, podoben ribiški palici, na katerem visi majhni ribici podobna snov, s katero žaba maha pred svojim gobcem in privablja ribe. Ko se druga riba približa ribici, v resnici delu žabinega telesa, se njena gromozanska usta v delcu sekunde odprejo in ribica izgine v notranjost. Potapljači, ki so imeli priložnost to videti, so povedali, da pravzaprav niso videli ničesar, tako hitro se vse skupaj zgodi.
In kaj ima z morsko žabo opraviti Evropska unija? Pravzaprav nič, razen da ima na svoji ribiški palici korenček, potem pa te tako hitro šavsne, da tega ni videti niti na profesionalnih posnetkih. In Slovenija je kajpak majhna ribica, lahek in naiven plen.
Spomnite se, s kakšnim navdušenjem smo čakali vključitev v Evropsko unijo, kot da bi nas čakal špalir s slavoloki v Indijo Koromandijo. Hudič vzemi to čudno politično združbo, ki, kot kaže, ni sposobna skrbeti niti za lastno valuto, obrobnim, podeželskim članicam, kakršna je slovenska kokoš, pa vlada z direktivami, s prepovedmi in kaznimi. Tega si kot nekdanji dopisnik iz Beograda nisem mogel predstavljati; naši delegati so se posebno v odborih za razvoj in finance borili kot levi, nič ni moglo biti sprejetega brez soglasja iz Ljubljane.
Zdaj pa čisto po naključju na izolskem pomolu srečam evropsko komisarko za ribištvo, ki jo spremlja naš kmetijski minister. Ne, nikar ne pomislite, da jo primerjam z grdobino, to ne bi bilo niti približno primerno, še manj spoštljivo, vendar sem imel ob korakanju te ženščine proti ladjama Riba 1 in Riba 2 mešane občutke. Po navadi so ženske za to, da ladje krstijo s steklenico šampanjca, ta pa si je prišla ogledat ladji, ki ju je odredila za razrez. Prav tako: edini kolikor toliko solidni slovenski ribiški ladji se ne da niti kupiti niti kje zasidrati, ampak ju je treba uničiti!
Maria Damanaki, kot se ta uradnica menda imenuje, je, sodeč po priimku, iz Grčije, ki ima na tisoče otokov in s tem obalnega morja do samega boga Pozejdona. Grčiji noben bruseljski pomorsko-ribiški predpis ne more do živega, zato pa Slovenijo prav skozi srce prebode vsaka birokratska navtična milja. In slovensko ribištvo je že uničeno: najprej so se okoli tega naprezali Hrvati, zdaj pa nam iz Bruslja delegirajo še neko uradnico – rezalko.
Kolega Boris Šuligoj je ugotovil, da je naše ribištvo samo še tritisočinka (0,003) evropskega ribištva, bruseljska uradnica pa se prav k nam podviza nadzirat, ali bomo res uničili še zadnji dve omembe vredni ladji. In naše kmetijsko ministrstvo, kjer se morda razumejo samo na muharjenje, ji pri tem še vneto asistira. Seveda: vsakomur bo nekaj kapnilo v žep, celo ribičem. V tem je globoka perverznost Evropske unije in njene t. i. kmetijske politike. Uničevati, reducirati, da bodo tisti, ki bodo ostali na trgu, toliko bolje zaslužili. Zato spoštujem odločitev Norveške, da ne gre v EU – ker hoče ohraniti svoje kulturne, prehranske in druge tradicije. Med drugim gre celo za kitolov, ki ga sicer ne odobravam, a sem prepričan, da Norvežani že vedo, kam in do kje.
Sloveniji je članstvo v Uniji odrezalo že vsaj dve roki: pomorstvo in ribištvo. Splošna plovba ni več naša, je nemška, v Severnem Jadranu pa bodo kmalu ribarili samo še Italijani in Hrvati. Slovenija s 1. oktobrom (takšen ultimat je prispel iz Bruslja) ne bi smela biti več pomorska država, ker ji je celo predpisano, kako daleč od obale se sme ribariti – kar za naše majhno morje pomeni, da praktično nikjer. Idiotizem, s katerim je naphana bruseljska administracija, je morda še nekako doumljiv, ni pa doumljiva sluzava servilnost slovenskih oblasti.
Da se slovenski kmetijski minister (o ribištvu je verjetno bral samo v revijah) z damo sprehodi do ladij, ki ju bodo razrezali, je nekaj skrajno perverznega. Sam bi to ugledno gostjo pahnil s pomola, še prej pa bi ji ponudil pladenj spraženih ščurkov, češ, to bomo odslej jedli.
Saj ne gre samo za EU! Gre tudi za domače rokovnjače, ki nas s svojih uradniških položajev obdarjajo z vsakršnimi velikodušnostmi. Tako so, na primer, ugotovili, da Slovenci sploh ne lovimo tunov in da potemtakem ne potrebujemo nikakršnih ribolovnih kvot. Kaj naj potemtakem naredim, če mi v mrežo zaide tun? se sprašuje piranski ribič Zlatko Novogradec. Saj sem v prekršku! V resnici smo Slovenci imeli tunolov, o čemer piše Bruno Volpi Lisjak, nedavno pa je o tem v italijanskem circollu predaval znani tržaški ladjedelec Franco Cossutta.
Tunolov pri Križu, Nabrežini, Barkovljah, Sesljanu itd. je bil nekaj čisto drugega kot tisti v Tarantu, kjer je bilo morje rdeče od krvi; tu se je z ujetimi ribami ravnalo spoštljivo in navsezadnje jih je bilo treba nesti še nekaj sto stopnic navkreber v vas.
Slovenska kmetijska politika sploh ni kmetijska, je bolj kmetavzarska. Navsezadnje smo podobno – v labirintih bruseljskih predpisov – opustili proizvodnjo sladkorja v Ormožu in bili smo gledalci take commedie dell' arte, da se Laško in Union ne moreta združiti, ker bi bil to monopol. Ja, Belgija pa ima 80 pivovarn (osemsto?), kjer ni nobenega monopola?! Slovenija je majhna država, ki jo lahko trpinčiš kot osla, toda pred kratkim sem prebral zanimivo opazko istrskega domačina: osel je najpametnejša žival, mnogo pametnejša od človeka.
Če to zineš kakemu pomembnežu »med oči«, se bo odzval kot osel ali človek? Prijatelj Sokrat je ostal čisto miren, ko ga je neki nesramnež brcnil. »Kako da je čisto miren?« so ga vprašali prijatelji. »Oh, če bi me brcnil osel, ali naj bi ga tožil?«
Vloga raznih komisark v nadaljevanki slovenskega notranjepolitičnega razpadanja ni jasna, ni pa niti dovolj pomembna; seže kvečjemu do kake bruseljske komisarke, ki nam pride pokroviteljsko razrezat še ostanek ostanka ribiške flote. Sam pa bi se zavzel za špansko ministrico za obrambo Carme Chacon, ki je (visoko noseča) pregledala tamkajšnjo špansko častno četo. Stali so strumno kot še nikoli. Bravo, ženske! Če ne uničujete ladij ...
Ja, seveda, tista gospa iz Bruslja me je spomnila na trnek z lažno ribico kot vabo. Naposled bomo vsi samo še s trnki in z lažnimi vabami?
