Tiskane izdaje
Ko Sloveniji kdo postavi Hrvaško za zgled, me začne kar srbeti po vsem telesu. Hrvaško lahko na kateremkoli področju, sploh pa na gospodarskem, Sloveniji za zgled postavi le nekdo, ki ne pozna prav dosti ljudi in njihovih vsakodnevnih težav v sosednji državi in je od vse države videl le Zagreb in turistične kraje.
Ko se v Sloveniji med vožnjo skozi kakšno vas zgražamo nad pisanimi fasadami v vseh odtenkih božjastnih barv in barvnih kombinacij, se v resnici jezimo nad nedelujočo državo, odsotnostjo regulative. Ko pomislimo, kje so te zadeve dobro urejene, ne pomislimo na Hrvaško. Denimo na otoku Vir, nasproti Zadra, naključni obiskovalec, ki ni nikoli niti odprl hrvaškega časopisa, brez težav ugotovi, da je otok poln črnih gradenj. Takšnega »urbanizma« delujoča država zagotovo ne bi dovolila.
Tudi zgodba o nesrečnem Agrokorju je zgodba o nedelujoči državi. Veliki igralec, ljudsko imenovan Gazda, je v navezi s politiko postal nezdravo velik, kljub pravilom varovanja konkurence, ki jih imajo tudi na Hrvaškem, a očitno veljajo le za male ribe.
Pravila o varovanju konkurence naj bi povsod po svetu preprečila, da bi neki igralec na trgu postal prevelik in tako s svojim položajem ogrozil njegovo učinkovito delovanje, denimo z določanjem cen, razdelitvijo trgov, zlorabljanjem prevladujočega položaja, nezdružljivimi koncentracijami in podobno.
A nekaj se od Hrvaške lahko naučimo. Zdaj, ko se Agrokor ruši, politika ne menca, ampak išče rešitve. In to osupljivo hitro. Za sanatorja nasedlega velikana so pripeljali izkušenega finančnika Anteja Ramljaka, ki ima v svojem življenjepisu tudi vojne izkušnje. Da mu boj ni tuj, kaže tudi brazgotina na bradi. Če je treba, se zna tudi stepsti in tudi biti tepen.
Koliko mu pomeni pravna država, iz prvih nastopov Ramljaka ni povsem jasno. Jasno je, da bo do zadnje vejice upošteval določila zakona lex Agrokor. Najprej bo deloval, pravi, v dobro zaposlenih, drugi bodo na vrsti dobavitelji in šele tretje banke. O pravni državi in etiki brazgotinec na čelu Agrokorja ni veliko govoril, niti ni imel časa o tem govoriti in nihče ga o tem ni nič vprašal. Tako Ramljak kot njegov šef, premier Andrej Plenković, sta jasno povedala, da Ramljak služi interesom svoje države.
Medtem ko sosedje rešujejo, kar se rešiti da, slovenski premier, ki stavi na pravno državo in premišljeno iskanje etičnih rešitev, govori o posredovanju vlade pri reševanju podjetja, ki so ga državne banke prodale zdaj nasedlemu Agrokorju. In to s kako odločnim besednjakom! Mercator je za Cerarja »družba, ki smo jo zgradili na lastnih plečih in ne sme propasti«.
Izjava premiera me je spomnila na izjavo mojega pokojnega dedka, partizana, ki ga je motilo, ko smo mulci preveč glasno nabijali žogo. On se je streljal in glodal lubje, mulci pa brcamo, namesto da bi občudovali njegov sveti boj. Staremu smo se smejali, ko slišim svojega premiera tako govoriti, pa ni smešno. Vprašanje je, kako je on gradil Mercator. In kako nas bodo bolela pleča, ko ga bo premier reševal?
